RADICAL INTIMACIES: DIALOGUE IN OUR TIMES is the theme of this year’s Memefest. We’re trying to ask a dfficult question in order to honestly explore all the complicated failures and the hopeful potentialities that feed our faith in dialogue – politically, creatively, laboriously and intimately.

Deadline for submission is September 20th. Participation is free of charge and there is no age limit or any other restriction.

Več na: www.memefest.org

Vodilna misel in psevdo dilema letošnje študentske velike marketinške konference Fanfare, ki se jo je udeležilo 470 študentov (in zanjo plačalo 23 eur kotizacije):

"Z letošnjo Fanfaro smo se poglobili v ključno vlogo marketinga in si svet skušali predstavljati nekoliko drugače. Vživeli smo se v nasproten ekstrem, svet,kjer marketing sploh ne obstaja. Svet, kjer vlada popolno pomanjkanje informacij, kjer sta vsak izdelek in storitev enaka sosednjemu, kjer vlada zmeda na prodajnih policah, nezaupanje podjetjem in kjer se nič ne dogaja. Brezvezen svet. Sporočilo Fanfare želi izpostaviti relevantnost marketinga na vsakem koraku. »Marketing je vse in vse je marketing«, pravi slavni citat Regisa McKenne, in res je tako. Naj gre za oglasna sporočila, ovitek najljubše pijače, prihajajoči koncert in ne nazadnje tudi fotografijo na naših družbenih omrežjih. Zato vzemimo še enkrat v razmislek – bi svet res bil boljši brez marketinga? Brezveze."

Hmmm.

Pred kratkim so v žalostnih okoliščinah našli mrtvega Aleksandra Todorovića, ustanovitelja in dolgoletnega predsednika Civilne iniciative izbrisanih aktivistov. V Studiu Poper smo se z njim srečevali v času, ko smo pripravljali vseslovensko samoinicirano kampanjo v podporo izbrisanih (www.izbrisan16let.si)v letih 2008 in 2009.

Po dolgem času sem ga pred dvema mesecema ponovno srečala. Udeležil se je delavnice "Osebno. Politično. Proaktivno.", ki sem jo skupaj z Zoranom Milivojevićem in Natašo Briški vodila za Greenpeace, Amnesty International, pripadnike romske skupnosti, izbrisane, ekološke aktiviste.... Ljubeznivo se je ponovno zahvalil Studiu Poper za veliko podporo pri reševanju problematike izbrisanih v času, ko so le-ti bili, če ne že povse zamolčana tema, pa politično in medijsko (s častnimi izjemami) neresnično predstavljeni in stigmatizirani.Todorović je tokom delavnice, še posebej v delu, v katerem smo predelovali vlogo emocij v aktivizmu, večkrat poudaril, kako ga še vedno spremljajo in preganjajo občutki jeze, žalosti in nepopravljene krivice. Pa vseeno nismo mogli slutiti, da se bo dobra dva tedna kasneje odločil za dokončni umik iz življenja, za nepreklicni izbris.

Verjetno je to njegova zadnja fotografija.

Februar 2014, Udaipur, Indija

"As a child I wanted to go into advertising. I had a love affair with the advertising industry. And this is why I am in a position to judge its merits. The anti-hierarchical structures and rhizomes of late capitalism are its successful ad campaign. Modern capitalism has to manifest itself as flexible and even eccentric. Everything is geared towards gripping the emotion of the consumer. Modern capitalism seeks to assure us that it operates according to the principles of free creativity, endless development and diversity. It glosses over its other side in order to hide the reality that millions of people are enslaved by an all-powerful and fantastically stable norm of production. We want to reveal this lie."

Letter from Nadezhda Tolokonnikova to Slavoj Žižek,

Izpraznjena,neumna in poneumljajoča praksa in retorika by Telekoma et consortes:

"Z osveženo celostno podobo, ki so jo za Telekom Slovenije zasnovali v agenciji Futura DDB, želimo v Telekomu Slovenije izraziti svoje poslanstvo in vizijo, ki ju v najkrajši obliki povzema slogan: Živi svobodno. Podobo tvori množica krogov različnih velikosti v modri barvni skali, ki se deloma prekrivajo in pokrivajo. Kljub temu pa vsak ima svoje mesto in vsi skupaj tvorijo navidezno krožnico novega, večjega kroga – skupnosti. Na ta način Telekom Slovenije na vizualno preprost način izraža svojo vizijo prihodnosti, ki jo vidi v družbi, v kateri lahko vsak posameznik piše svojo lastno zgodbo, misli svojo misel, sanja svoje sanje, uživa svojo svobodo."

Julijski protest glinečkov, ki so vzdolž Stritarjeve ob Tromostovju izpisovali besedo "umazano" (Dirty energy = dirty politics) je inspiriral mimoidočo kitajsko umetnico Huiqin Wang. V Tovarni umetnosti je z glinenčki izrisala pismenki, ki govorita o skupni želji in naporih za dobre spremembe, ki se ne morejo zgoditi brez src, glav, a tudi nog:). Z branjem svoje poezije so razstavo odprli pesniki. Posebno lepo je bilo poslušati velikega kitajskega subverzivnega pesnika Yang Liana. Nekako se je vse, tako kot si je samo želeti, seštelo in spojilo.

Počasi in končno se tudi psihologi na vseh koncih sveta radikalizirajo. Tu think-tank, ki sta ga vodila Andy Fisher in Joel Kovel - po povratku iz divjega in skrivnostnega Dartmoora.

Umazana politika sprejema umazane odločitve, izbira umazane vire energije in si nato opere roke nad zdravjem, fizičnim (in mentalnim). Navkljub katastrofi, ki je TEŠ6, se po letu sprejetja večkratno škodljivega poroštva, ponovno odpira TET in umazanim zgodbam o premogu ni videti konca. Zato se v soboto (29.06.) glinenčki pridružujejo dnevu globalnega protesta proti kurjenju premoga. Ob 10h na Stritarjevi.

Bodo vozički s premogom počakali ministra za zdravje do ponedeljka zjutraj? Bo čistil minister sam pred svojim pragom?

About design by designers.
Avtorji, avstralski studio Inkahoots, seveda niso klasični dizajnerji, pletejo misli in prakse, ki v vsem odstopajo od mejnstrim majndseta.

Each year, Memefest singles out a text and/or image that serves as a focal point for a critical take on the current media and communication environment. In order to enable creative approaches based on various interdisciplinary, practical, and theoretical perspectives, participation is invited in different categories. The friendly competition has three main divisions: Visual communication practice, Critical writing and Beyond.... It is open to anyone who wants to participate. Any artist, activist, writer, designer, malcontent, educator or media manipulator can enter. There is no age restriction. The only limit is your creativity and imagination. Visual communication practice and Critical writing are conceptualized around the same theme. This years theme is: FOOD DEMOCRACY. Read more >

“V teh dneh mineva deset let od začetka vojaške agresije na Irak. Obeleževanje obletnice večinoma neguje duha, v katerem je bila vojna pripravljena in začeta, v katerem se je odvijala in v katerem so jo razglasili za končano. Slovenija je v tej vojni sodelovala. Kot državljanov članice agresorskega zavezništva se nas zato tičejo tako vojna kot njene posledice./…....../

Če smemo gledati na našo vojno proti Iraku in bankirsko vojno proti večini prebivalstva kot na »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«, se lahko vprašamo, za kako politiko gre. Ali jo imenujemo neokonservativno in/ali neoliberalno, je morda manj pomembno od tega, da prepoznamo in razumemo njen antiintelektualni naboj, da smo pozorni na intelektualno praznino, ki jo proizvaja in v katero nas vsrkava. Nasprotovanje taki politiki zahteva intelektualno delo in moč. Nečesa pa se lahko naučimo tudi pri Wohlstetterju in Wolfowitzu: učinkovitega organiziranja z dolgoročno postavljenimi pogumnimi cilji.” piše Tomaž Mastnak v Dnevnikovi kolumni 20.3. 2013.

V Studiu Poper smo bili med razmeroma redkimi, ki so od začetka opozarjali na visoko problematičnost sodelovanje Slovenije v vojni z Irakom. Izdelali smo medijsko kampanjo, ki je osvetljevala vso absurdnost in škodljivost take politike. Več tukaj >

Srčno upamo, da bi bili danes odzivi prebujajoče se civilne družbe na take politične poteze Slovenije, povsem drugačni.

ALTER EGO / decembra policija prepove glinenčkom sodelovanje na protestih. pripišejo jim naravo (potencialnih) granitnih kock/ vprašanje: kaj narediti, kako nadaljevati? /od tu preobrazba v najbolj mehko, najbolj minljivo zimsko preobleko / beli, beli sneg/ torej različna prima materia, ista vsebina/ ugovor + trma + dobra volja/ zdaj, na pomlad, pa terracotta dalje/.

Moment presenečenja (in nenazadnje upanja), ki ga je prineslo vstajniško gibanje, je bil prav v tem, da je v precejšnji meri presekalo z vzorcem slovenskega kulturnega boja. Zamešalo njegove utrjene referenčne točke. To, da so na plakatih z napisom »gotof je« skupaj nastopale glave, ki jih imamo sicer varno ločene v različnih možganskih hemisferah, ni enostavno znamenje konfuznosti protestnega gibanja ali celo njegove apolitičnosti. Nasprotno, ta paralaksa, ta hkratni pogled na nekaj, kar nikoli ne nastopa skupaj, je (bila) najbolj politična točka dosedanjih protestov. Pa tudi točka presenečenja, ko se na primer kot protestnik zaveš, da nikakor ni vnaprej jasno, v kakšnem okolju se nahajaš ali da se nahajaš v udobnem, prepoznavnem domačem okolju z jasnimi orientacijskimi točkami. Ta dezorientacija je pravi politični učinek vstajniške paralakse. Poanta ni, da so vsi isti, ampak da niti ti niti oni niso tisto, kar hočemo. Niti-niti je specifična struktura, ki ni struktura vsezajemajoče identitete à la »vsi« (so isti). Ni apolitična, temveč je direkten izraz zavrnitve tega, nad čemer se že dolgo pritožujemo – namreč da volimo samo še proti. To, da voliš nekoga samo zato, da ne bo izvoljen nekdo drug – TO je znamenje odsotnosti politike. Ko rečeš, da tega ne boš več počel (ko torej rečeš »niti ti niti ti«), pa je to nasprotno lahko zelo političen trenutek. Seveda je žalostno, če ostane samo to (namreč trenutek), a brez tega trenutka ni politike. To, da se pogosto zgodi, da povsem izzveni, še ni argument za to, da bi bilo bolje ali isto, če ga sploh ne bi bilo, ali da ga že v kali zatremo.

»Nočemo ne enih ne drugih!« iz razmišljanj Alenke Zupančič Žerdin.

Več iz razmišljanj dr. Alenke Zupančič Žerdin >

skozi pogled in fotoaparat Matica Vrabiča.

AVORICA: T.R.

Izpred Moderne galerije se pobuda postavljanja skupnosti sneženih mož širi v druge kraje. V Sevnici so jih s pomočjo 25 litrov kuhanega vina, klobas , dobre volje in še česa v nekaj urah postavili kar 111- lepo krepkih in prijetno okroglih.

Nedaleč od berlinskega stanovanja Maruše Krese, ob robu malega lokalnega parka, s še manjšim otroškim igriščem, obvezno betonsko ping - pong mizo in nekaj gredicama vrtnic, je skulptura: kovinska miza z dvema stoloma, enim prevrnjenim. Zdi se kot da je nekdo pravkar zapustil svojo sobo in v silni naglici stol prevrnil. Obeležje hrani spomin na židovsko pesnico Nelly Sachs, ki je živela v bližnji hiši, dokler ni bila prisiljena na vrat na nos zbežati iz nacistične Nemčije. Človeka, ki gre mimo, vleče, da bi stol pobral in ga pristavil k mizi.

Večkrat sem sama ali z Marušo, ki mi je skulpturo pokazala, sedela v parku in opazovala mimoidoče; presenečeni sva bili, koliko se jih zaustavilo, krožilo okrog stolov, šlo že mimo, se obrnilo, vračalo. Enkrat sem prizor ugledala v dežju, z lužami pod mizo - kaka popolna osamljenost Nelly Sachs in občasno vseh naših življenj.

Vedno se mi je zdelo, od včeraj pa še bolj , da Maruša, ki se je v svojemu življenju in poeziji izogibala velikih besed, zamišljeno spada na bližnjo klopico.

Moderna galerija vabi vse - prijatelje, umetnike, kulturnike, ekologe, mimoidoče, odrasle in otroke - na dogodek

NAŠA ČETICA KORAKA, STRUMNO IN VESELO

jutri, v četrtek, 13. 12. 2012, ob 15. uri pred Moderno galerijo, Cankarjeva 15.

Medtem ko po ulicah padajo razgrete besede, granitne kocke in jezna sporočila, je prav odpirati prostor tudi za poezijo, vizije in čisto veselje. Množične demonstracije in njihova aktualna politična sporočila so nujno potrebni, združujejo nas, ko izražamo svoje nezadovoljstvo, svoje zahteve, svojo negotovost, svoj pogum. Na njih drug drugega opominjamo, da smo si nekoč drugače predstavljali prihodnost.

Tudi mi smo pomislili, da bi ustvarili drugačno skupnost, skupnost sneženih mož, ki jo bomo zasnovali pred Moderno galerijo, z aktivno udeležbo somišljenikov pa bi se lahko razširila tudi na druge javne prostore v mestu.

Vabljeni torej, da se nam jutri pridružite v kolektivni udarniški akciji. Potrebujete samo tople rokavice - sneg, čaj in lopate vas čakajo pri nas. Ne ustrašite se mraza in odjug – to je del življenja sneženih mož in vseh velikih in malih revolucionarjev.

Pobuda in zamisel: Maja Hawlina in Bor Pungerčič

Medtem ko so uradni mediji lovili predvsem fragmentarne in spektakularne posnetke bežečih ljudi, vodnih topov, nizke lete helikopterja in metanje kock na policaje, so prisebni udeleženci do takrat mirnih demonstracij dokumentirali izvor in potek eskalacije nasilja, ki je potem trajalo kasno v noč. Gledalcu je iz posnetka lahko tudi jasno, kako so nasilneže demonstranti izžvižgali, pozivali k temu, da si snameji maske itd. Vsi, ki smo bili tam in to doživljali, smo se oddahnili - sedaj bo o tem lažje pripovedovati.

Pokazalo pa se je tudi, kako izrednega pomena je dokumentirati vsa dogajanja na protestih in o tem sproti obveščati javnost. Tudi že prihajajoči petek.

Zakaj je potrebna čuječnost pri jeziku, ki ga uporabljamo?

Zakaj moramo izumljati (domisliti in dočutiti) nov jezik za družbene in osebne spremembe?

In končno, zakaj moramo vsi postati pesniki svoje govorice in zdravilci besed?

"'Kriza' je kriza političnega jezika", piše v odličnem članku Uroš Škrlep Kramberger. Ob pravem času.

Povezava na članek

RADI-AID, Africa for Norway, je briljantna kritika pristopov, ki so značilni za kampanje za dobrodelnost in pomoč "tretjemu" svetu, a tudi vsem drugim depriviligiranim skupinam.

In poziv k:
- bolj etičnim in bolj spoštljivim pristopom
- k obravnavi resničnih potreb in težav; dober namen in feel - good ne zadostujeta
- k opremljenosti z boljšimi in celovitimi informacijami ter
- k izogibanju stereotipizacije prejemnikov pomoči (in izogibanju nepotrebnih tragičnih, spektakelskih podob).

V letih, ki prihajajo, bomo gotovo priča novim izbruhom protestov. A stare metode upora ne delujejo več. Lahko se oklepamo receptov in “reševanj”, ki so jih ekonomski in finančni sektorji izsilili na račun družbene sreče, kulture in javnega dobrega; ali pa lahko oblikuje alternativo. Za Franca Biffa Berrardija se ta alternativa nahaja v razumevanju trenutne situacije kot nečesa, kar presega zgolj ekonomsko krizo: gre za krizo družbene imaginacije, ki jo lahko nagovorimo le s povsem novim jezikom in novimi podobami.

Pojma rasti in dolga sta poglavitni jezikovni sredstvi, s katerima finančni sektor manipulira z družbo. Čas je za klic po izčrpanosti in za upor proti kultu energije, na katerem sloni današnji prosto lebdeči ekonomski trg. Mnogi aktivistični misleci pozivajo, da uvedemo nepričakovano jezikovno politično orožje - poezijo.

Poezijo kot nesolventnost jezika, kot čutno rojstvo pomena in poželenja, kot nekaj česar ni mogoče zvesti na golo informacijo in z njo trgovati kot z valuto. Če naj imajo protesti, ki se zdaj divigujejo po vsem svetu, možnost da zavzamejo obliko in smer, potem revolucija ne bo niti miroljubna niti nasilna, temveč bo - jezikovna. Ali pa je sploh ne bo.

--------------------------------------------------------------
V soboto, 17.11.ob 11h bodo na Kongresnem trgu delavski protesti, ki se jim pridružujejo študenti, upokojenci, umetniki in še kdo. Tudi mi.

Več tukaj: http://www.memefest.org/en/memeblog/2012/10/-reimagining-debt-an-intimate-encounter/?showme=1

. Glinenčki so se pridružili slovenski ombudsmanki in združenju nevladnih organizacij (CNVOS) pri skupnem protestu proti neodgovornih rokohitrskih posegih v zakonodajo, ki jih trenutna vlada izvaja že od samega začetka svojega mandata. Uprli so se vzvišenemu modusu operandi, ki arogantno izključuje javnosti iz zakonodajnih postopkov, v kljubovalni ignoranci do svojih lastnih poslovnikov in pravilnikov.

Foto: Dnevnik

2 minuti 24 sekund - samo toliko potrebuje skupina stvarnost, da pove resnico o visokem šolstvu.

Jutri 13.10. bo v Ljubljani protest GlobalVoice na Kongresnem trgu med 12h in 14h. Glinenčki se že pripravljajo.

Pridite!

//Activists involved in the Indignato, Occupy, #yosoy132, etc movements have begun a campaign to create GlobalNoise, a worldwide cacerolazo, or casserole march, on Saturday, October 13th, 2012. The hope is that local Occupations and Collectives will take up the call to march, using the method of a casserole march to highlight whatever issues are the most important to their community.//

Mali povzetek predstavitve Izbrisanih v korejski in mednarodni reviji Indigo, ki obravnava vprašanja aktivizma in aktivističnih-umetniških intervencij v javni prostor.

V vročih julijskih dnevih izrednih sej in izsiljenih zakonov, so ljudje po tekočem traku žrtvovani v peči navideznega napredka, "razvoja" in "reševanja" Slovenije.

Problematika državnega poroštva za TEŠ6 nikakor ni osamljen primer. Je simptom širšega stanja v katerem so vsi, ki nimajo dovolj družbene, finančne ali politične moči, da bi neposredno vplivali na vladne in korporacijske odločitve, odrinjeni, izključeni, in izbrisani. Še posebej obubožani, brezposelni, bolni in stari postajajo vsak dan večje žrtve neodgovornih, oportunističnih in dolgoročno škodljivih odločitev vladajočih struktur.

Zato bodo glinenčki seveda korakali dalje. Nadaljevali bodo svojo pot in se neumorno pojavljali povsod, kjer bo potrebno opozoriti na problematične teme in se boriti proti nevarnim odločitvam.

Z analizo dogajanj v družbi in politiki, opozarjanjem na anemičnosti civilne družbe in vse bolj med sebojno konkurenčnih nevladnih organizacij, predvsem pa s kritično refleksijo svojega lastnega delovanja, glinenčki postajajo sredstvo za raziskovanje novih oblik ugovora in aktivističnega delovanja v javnem prostoru.

V tem trenutku si na prvem mestu zastavljajo sledeče vprašanje: zakaj zgleda, da je kakršnakoli kolektivna akcija nemogoča, hkrati ko smo vsi kompulzivno in obvezujoče med seboj zlepljeni v najrazličnejše socialne mreže in omrežja?

Z jutrišnjim dnem odhajajo glinenčki v hosto. Jemljejo si čas za načrtovanje prihodnjih akcij. Sodeč po stanju v Sloveniji in svetu, te ne morejo biti daleč.
www.sejecas.si

Izbrisani, vsaj tisti, ki so še živi, so dočakali pravično sodbo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Sodba je mejnik, ki bo prinesla pravico številnim, ki so po dvajsetih letih surovega kršenja njihovih temeljnih človekovih pravic in potreb, zdaj tudi sodno, brez kakršnekoli sence dvoma, upravičeni, da jim Slovenija poravna krivice, vključno s kompenzacijo za premoženjsko škodo.

Pred dobrimi štirimi leti, ko se o izbrisanih skoraj ni smelo govoriti, če pa se je, se je uporbljal agresiven diskurz o izdajalcih, preračunljivih ničvrednežih, agresorjih, smo v Studiu Poper samoiniciativno mediatizirali problematiko na nacionalnem nivoju tako, da smo z različnimi pristopi v javnem prostoru predstavljali človeške zgodbe in tragedije izza sramotnega izbrisa (www.izbrisan16let.si).

in tu: Kaj vse je bilo narejeno

Danes praznujemo z izbrisanimi. Poklanjamo se Krivicu in še mnogim. Smo pa tudi ponosni na svoje delo, ki smo ga, naj mi bo tu dovoljeno izreči, opravljali z občutljivostjo, znanjem in drznostjo, ko je bila tema stigmatizirana in malcene prepovedana in ko nas je zelo,ampak res zelo malo ljudi podpiralo.

Lekcija 1: ni lahko, da se, vse šteje.

Lekcija 2: ko se nekaj nameniš narediti v kritičnem času in proti večinskemu toku, se ti najprej smejejo, potem te strastno in agresivno ovirajo in v tretji fazi vsi trdijo, da je novo stanje normalno in si jemljejo zasluge.

Lekcija 3: vseeno in vedno je potrebno delovati, čimprej.

ps: hvala Škucu, da je nas in izbrisane kar štiri leta gostil na svojem izložbenem oknu in ohranil amputiran dokument časa.

poglej več na: http://drunks-and-lampposts.com/2012/06/13/graphing-the-history-of-philosophy/

"Stop staring comrades. The spectacle is everywhere." This anonymous intervention, scrawled in black permanent marker and hung from a chain link fence at the entrance to the Spencer Museum of Art, marked the beginning of a collaborative exhibition led by Beijing-based artist Chen Shaoxiong. The result of a month-long residency in March 2012, Prepared: Strategies for Activists is a dynamic multi-media installation that delves into the complexities of contemporary social activism, drawing on the perspectives of a diverse cast of contributors, including scholars, students, artists, and activists.

Več: http://www.spencerart.ku.edu/exhibitions/protest-training-camp.shtml

Dolg/debt je letošnja tema Memefestovega prijateljskega, a ostro kritično zašiljenega tekmovanja. Tokom dolge zgodovine menjav in denarja ima zadnje desetletje dolg najdaljše lovke in je vse kaj drugega kot nedolžna posledica dobronamernh oblik posojila. Fenomen današnjih dolgov posameznikov in držav uresničuje pradavne opozorila na uničujoče posledice, duhovne in siceršnje, ki so vezane na dejavnosti (in ozadno miselnost) starih posojilnic, zastavljalnic ter drugih oblik oderuštva, v neoliberalni družbi pa na marmornate banke in druge finančne institucije.

Čas za prijavo se izteka - končni rok je 20. maj - pohitite s svojimi videnji!

Iz Memefestovega razpisa:

You can’t evict an idea whose time has come!

These words express the nature of the current global movement against the rule of money over life. They belong to the people, the 99%, who are bringing the fundamental urgent issues to the streets, into the media, into the realm of public consciousness, into the schools, universities, jobs, homes and intimate discussions and relationships.

These words also express something else. They speak about a state of mind, a focus and a concise articulation of the problem. The idea whose time has come is mainly about three things. First: interventions that create a rupture in the order of things with the goal to redefine our fields of experience and the relationship between being, doing and saying. Second: dialogue. Third: creating new emancipatory social institutions.

If communication and art are to play a relevant role in shaping a future worth having, we need to further redirect, reinvent and reimagine our own understanding and the way we think, theorise and practice them both. Debt is not only an opportunity to do so, but also an urgent responsibility.

Millions are enslaved through debt, and indebted life has become naturalised. Debt has become the primary mechanism that takes power from the people and gives it on to the hands of the 1%. But debt is rarely questioned. Its moral obligation is culturally embedded. It is shaming and therefore unspeakable. Its power lies in its violent normalcy.

Taking a step back and look at the global Occupy movement from a distance it is clear that we need to learn more. We need to create strategies for understanding and ways of learning that go beyond the institutional, cultural and pragmatic boundaries of professions and fields of knowledge. This process is already happening with great intensity around the world. We have been contributing to this processes for many years and this year we are going even stronger.

Do respond to our call in the Memefest 2012 Friendly Competition. This years theme is DEBT. See here for the outlines: www.memefest.org/en/competition/intro/

Sofijini so vse bolj aktivni tudi na blogu Oglaševanje na tehnici.

Njihov zadnji prispevek razkriva genezo in vseprisotnost fenomena načrtovanega zapisa omejenga roka in pokvarljivosti izdelkov, ki gre z roko v roki z ideologijo zaukazane rasti. Tekst sicer govori predvsem o tehničnih izdelkih, a vpis zastarelosti deluje enako precizno in premišljeno tudi pri izdelkih, ki se ne morejo "pokvariti" - pa smo zanje vseeno prepričani, da ne delujejo več in jih s kompulzivno samocenzuro lastnoročno zavržemo - govorim na primer o modi.

Več: http://tehtnica.wordpress.com/2012/05/06/zamolcana-zgodba-o-nacrtnem-zastaranju/

"A ti nemoj zaplakati..." pretresljiva rdeča črta spomina na padle v Sarajevu.

Želje in koncept osebnega in avtorskega prispevka (JR) k medsebojnem razumevanju Palestincev in Izraelcev:

When we met in 2005, we decided to go together in the Middle-East to figure out why Palestinians and Israelis couldn't find a way to get along together.

We then traveled across the Israeli and Palestinian cities without speaking much. Just looking to this world with amazement.

This holy place for Judaism, Christianity and Islam. This tiny area where you can see mountains, sea, deserts and lakes, love and hate, hope and despair embedded together.

After a week, we had a conclusion with the same words: these people look the same; they speak almost the same language, like twin brothers raised in different families.

A religious covered woman has her twin sister on the other side. A farmer, a taxi driver, a teacher, has his twin brother in front of him. And he his endlessly fighting with him.

It's obvious, but they don't see that.

We must put them face to face. They will realize.

We want that, at last, everyone laughs and thinks when he sees the portrait of the other and his own portrait.

The Face2Face project is to make portraits of Palestinians and Israelis doing the same job and to post them face to face, in huge formats, in unavoidable places, on the Israeli and the Palestinian sides.

In a very sensitive context, we need to be clear. We are in favor of a solution for which two countries, Israel and Palestine would live peacefully within safe and internationally recognized borders.

All the bilateral peace projects (Clinton/Taba, Ayalon/Nussibeh, Geneva Accords) are converging in the same direction. We can be optimistic.

We hope that this project will contribute to a better understanding between Israelis and Palestinians.

Today, "Face to face" is necessary. Within a few years, we will come back for "Hand in hand".

Smo 2012 - "Hand in hand ni na vidiku" in upanja avtorjev, vse tako zgleda, so omagala.

PS: Aha,pravkar ugotavljam, fotografija tega bloga se lahko bere skozi pogled kefije iz predprejšnjega bloga. Uf.

Kefija je tradicionalna arabska ruta za zaščito pred žgočim soncem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postala zaščitni znak Arafata in celotnega palestinskega gibanja. Kot ikono z močnim političnim nabojem so jo v osemdesetih nosili najrazličnejši podporniki palestinske neodvisnosti - v Izraelu in še posebej med judovsko populacijo je imela gesta takrat in še danes velik subverziven pomen. Kot mnogi drugi močni in vnetljivi simboli upora je na zahodu kefija postala vse bolj popularna, najpogosteje seveda v poblagovljeni obliki modnega artikla. Na prelomu tisočletja jo je modna industrija lansirala kot mejnstrim modni hit na Japonskem in na evroameriškem področju. Večina kupcev, ki ruto kupuje v na primer Top Shopu in American Apparelu, sevedani ne pozna več njene izvorne prevratniške konotacije.

Rezultat globalnega tržnega privzema in prevzema kefije ima še drugo lice: skoraj popolno uničenje proizvodnje kefij v Palestini - več kot 95 % proizvodnje teh arabskih rut se danes izvaja na Kitajskem, zelo verjetno v zloglasnih sweat shopih.

Kot dober artefakt ima kefija mnogotera življenja. V obliki zgovorne, večplastne slike sem jo srečala nedavno v telavivskem muzeju moderne umetnosti,le nekaj dni zatem pa še njene mnoge konceptualne zasuke in izpeljave v ateljeju avtorja Tsibi Geve. Že kot svobodomiselnega študenta umetnosti in aktivista za pravice Palestincev je Tsibi Gevo kefija očarala z najrazlićnejšimi sporočilnimi virusi, a enako z estetiko osnovnega vzorca, s strukturo, mrežo, mapo, vrisano ograjo, morda rešeto, kletko. V svojih slikah in v objektih je vrsto desetletji lovil in spreminjal zorne kote, nove poglede, se spraševal, kaj mreža pomeni, kak svet lahko zaznamo skoznjo, kakšni so pogledi ujetništva in kakšni svobode, kdaj smo noter in kdaj smo zunaj (in ali to sploh vemo), kaj bi se spremenilo z drugačno strukturo, kdo se vanjo lahko ulovi, kaj se z njo omreži.

Gevine slike, njegove železne rešetke in ograde ter pametne in ekspresivne pripovedi o konceptih, napetostih, tehnikah, materialih, domišljiji in prevpraševanjih so odlična šola za vse, ki vstopajo v polje kompleksnega, refleksivnega in odpirajočega dela s simboli.

Koliko misli po odhodu iz ateljeja v zaenkrat še delavniškem delu stare Jaffe.

Kampanja "Slovenija moja dežela" je skupaj s prirejenim logotipom in z vso zgodovino kolektivnih in osebnih konotacij prešla v last in uporabo nakupovalnega centra Spar, kjer po novem služi za označitev in promocijo linije proizvodov slovenskega porekla.

Preskočimo vroče medijske debate in zgražanja v pogovornih oddajah, užaljenosti nekdanjih avtorjev, obsodbe agencije, ki je slovensko deželo prodala, vprašanaja o avtorskih, predvsem o moralnih pravicah in javne spekulacije, koliko je kdo pri tem zaslužil.

Bolj je zanimiv njen skoraj mitski, čeprav v veliki meri banalen del zgodbe: Slovenija moja dežela je nastala v času sestopanja socializma kot dobro plačana oglaševalska akcija za Turistično zvezo Slovenije. Ob narodnem prebujanju se je z lipovim listom in estetiko, ki je bila mešanica za tiste čase prečiščenega dizajna, narodne grude in senitimenta, a tudi spogledovanja s takrat še zahodnimi, idealiziranimi kapitalističnimi vrednotami, vsedla v slovenska srca in postala nacionalni identifikacijski motiv. Kmalu se je vsaj delno spojila z motivi naraščajočega nacionalizma in občutka večvrednosti do drugih nacij bivše Jugoslavije; tako so jo vsaj dojemali onstran današnjih meja, kjer je "deželica" postala žaljivka za Slovenijo. V letih po osamosvojitvi je takrat še bogati oglaševalski sceni uspevalo javnost prepričevati o družbeni angažiranosti in progresivnih težnjah, ki naj bi bile od samega začetka izza kampanje. A že ob dvajsetletnici nove države, v času zmanjšanih oglaševalskih proračinov in presušene kreativnosti, so finančni interesi spet zavladali: v sklopu nacionalne turistične kampanje je bil tv film Slovenija moja dežela ponovno vnovčen skupaj z več kot 5oooo euri vredno "posodobljeno glasbo". Ta inačica originalnega spota se je v zadnjem kadru posiljeno združila z zdaj veljavnim (in čudaškim) sloganom Slovenijo čutim.

No in sedaj še najnovejša oglaševalska pirueta: Slovenija moja dežela se je prelevila v Sparovo blagovno znamko. Zakaj se čudimo? Kaj je oglaševanje drugega kot vrh tržne in neoliberalne paradigme, kjer ima vsaka stvar svojo ceno, nobena pa vrednosti? Krog je vendarle sklenjen: oglaševalska kampanja, ki je nastala v imenu denarja je bila ponovno prodana skupaj z njenim prebuditeljskim delom, ki je gradil na "mojem", na diferencialno nacionalnem, na želji po drugačnem družbenem redu; sedaj vse to imamo, vse to živimo.

Lahko pa smo Sparu tudi malce hvaležni; odselj nas bo pri vsakem nakupu opozarjal, da bi se nemara morali spraševati, čigava dežela zares postaja Slovenija.

Zatopljenost, vživljanje in oživljanje. Otroška igra in sanjarjenje kot vodnjak domišljije in sebstva.

Gauttari, Deleuze, Berardi: Subjektiviteta ne obstaja pred svojo lastno produkcijo. Da lahko razumemo družbeno rekompozicijo, se moramo navezovati na pojme želja, nezavednega in shizoanalize. Kako si lahko razlagamo, da so v neki dekadi, delavci v velikem delu sveta začeli peti iste pesmi? Kot vidno manifestacijo kompleksnega fenomena, kot velik vihar, ki se razširi nad cel ocean? Kako naj razumemo pojav 60ih, kaj jih je naredilo mogoče: katere sestavine, hrepenenja, pričakovanja, občutenja? Družbena vstaja, upor je manifestacija izredno zapletene arhitekture, v katerih so psihološki, imaginativni in nematerialni tokovi, ki strukturirajo vsakodnevno izkušnjo.

Kaj se pripravlja v teh dnevih, mesecih, v tem letu?

Govoriti o tem, da se vrednote - osebne in družbene - v vseh ozirih radikalno spreminjajo/slabšajo, zveni neizogibno kot moraliziranje. Ko družboslovci objavljajo raziskave novih vrednostnih sistemov posameznikov, so njihove ugotovitve sprejete kot pretirane - preveč negativne, preveč zaskrbljene, preveč neživljenjske. Še posebej, kadar vzroke pripisujejo kulturi, ki jo širi neoliberalni trg, njegovi promociji tekmovalnosti, zakonov džungle in implicitni nesolidarnosti.

Kako je s tem v resnici, je pokazalo konkretno obnašanje ljudi v resnični situaciji - pri reševanju drugih in sebe v nesreči Coste Conkordije: morda se bleščeča in hkrati groteskna ladja (še) ni povsem potopila, gotovo pa so potonile marsikatere iluzije, ki jih gojimo o današnji družbi.

Dežulović je v svoji kolumni v Dnevniku naredil precizno in zgovorno primerjavo ravnanj/obnašanj ljudi v dveh skoraj identičnih situacijah (čista, malcene laboratorijska primerjava, saj so opazovane variable obnašanj izolirane, kot bi zahteval vsak resen znanstveni eksperiment), na Titanicu in na Costa Conkordiji. Med dogodkoma je le časovni razmik stotih let.

Prisluhni : mladi David Bowie, ki je danes star in stari Bing Crosby, ki je že dolgo mrtev skupaj pojeta staro božično pesem za njune, naše, vaše in vse druge otroke.

Medgeneracijski dialog? Medgeneracijska solidarnost? Ali kontrastno, različno, radovedno, spoštljivo, dopolnjujoče, naklonjeno skupno popevanje? --- 2012 je EU določila za leto aktivnega staranja in medgeneracisjke solidarnosti - le kaj ima Evropa v mislih?

Kritična intervencija v javnem prostoru - kolektiv Upper Space http://www.upper-space.org/art/projects/home/ je skupaj z mladimi brezdomci v Manchesterju kritiziral britansko politiko radikalnih krčenj javnih proračunov s prikazom posledic, ki jih imajo taki ukrepi na vse pogostejši pojav brezdomstva.

Včeraj smo se v Ljubljani zbudili še v eno megleno nedeljsko jutro. Ob vroči kavi in dobri knjigi sta se vsiljevali dve misli: kako lepo jutro se mora pravkar odvijati na morju (1 ura vožnje) in kako mamljivo je branje knjige vse tja do kasnega kosila. No, tu in tam je pocukala še malo sitna misel na vabilo na skupinsko jogo ČUTI; MISLI; DELUJ. Kako le? V tem mrazu? Na betonu? Pred očmi mimoidočih? Zakaj že?

Preskočimo proces trmarjenja osebne inercije in rezistence.

Ob 10.50 je bil Kongresni trg skoraj prazen, že čez nekaj minut pa nas je kakih štirideset odvijalo blazine na ploščadi pred Univerzo. Kot napovedano se je v tišini pričela skupna vadba, vsak s svojim znanjem in izkušnjami, vsak v svojem in v nekakem skupnem ritmu. Po tridesetih minutah se je vadba v tišini zaključila z nekaj omi, ki so vsaj za sodelujoče lepo in polno odzvanjali na prostranem trgu. Potem so se ljudje, ki se med sabo večinoma nismo poznali, razšli.

Ne vem, kaj so v tej naši družbi spektakla zabeležile kamere in številni fotoreporterji, še manj, kaj si je mislila dokaj velika gruča radovednežev. Pravzaprav ne vem niti, kaj so si mislili ostali udeleženci – razen, da so bili videti zadovoljni.

Zame je bila to vadba joge in vadba skupnega in skupnostnega: čutenja, delovanja, uresničevanja namere. Skupen vložek, skupno zadovoljstvo, skupna izkušnja, ki je vsaj prehodno izgnala še mraz iz teles. Fino vajeništvo za jogo in za nekaj drugega.

Da se je po skoraj treh tednih nebo nad Ljubljano odprlo v sonce, je bila še ena čudovita sinhronost.

Morda škoda le, sem kasneje pomislila, da se skupno dihanje ni odvijalo pri šotorih na Borzi ali pred FF.

Zadnje čase iz najrazličnejših področij vznikajo dragocene pobude: premišljene, artikulirane, horizontalne, nesponzorirane in nebrendirane. Naprimer: skupna praksa joge v javnem prostoru (med ostalim tudi nekak jogistični reclaim the streets?), ki bo potekala istočasno v različnih mestih v Sloveniji in Tuzli, ČUTI, MISLI, DELUJ.

Iz vabila: "Zato ti pravim: Pridi 27.11.11, ob 11.00 na Kongresni trg v Ljubljani. Vsak s svojo blazino. Vsak s svojo prakso joge. Vsak sledi sebi ali prisluhne drugemu. Deluj. Deluj odgovorno in sočutno. Dogodek bo potekal v tišini."

Kakšni so ljudje izza vabila? Nekaj jih poznam. Resno mislijo, kar pišejo; še več: to tudi živijo.

Davišnja akcija ameriške policije v stilu antiterosrističnega napada na miroljubne protestnike (in njihove knjige) v parku Zuccotti je samo še enkrat (pre)več odkrila vso brutalnost, norost in kratkovidnost ljudi, ki vladajo v ZDA in še mnogo kje. Če kdaj velja, velja zdaj: Zuccotti je mrtev, naj živi Zuccotti!

Človek, jezi se! - Jeza je v zraku. In ima jasno funkcijo: sproži, aktivira, postavi meje temu, kar še dopuščamo in česar več ne. Danes se o njej govori veliko in upravičeno; vanjo polagamo upanja, da nas bo prebudila iz omrtvelosti in ponesla k spremembam, za katere se brez nje bojimo, da so nemogoče.

Bachelard, epistemolog, fenomenolog, raziskovalec domišljije in poetičnih podob opisuje in utemeljuje jezo, ki je potrebna za akcijo, še posebej na samem začetku. » Here we have the creative force of anger. Wind is the elemental air image of anger that is everywhere and nowhere. It has no shape, but creates the whirlwind, the vortex, and the vortex is the wind of creation. As by a provocation, the world is created through anger. Anger lays the foundation for dynamic being. Anger is the act by which being begins. However prudent an action may be and however insidious it promises to be, it much first cross of a small threshold of anger. Anger is the acid with which no impression will be etched on our being. It creates and active impression. (Air and Dreams, 227)«.

V teh dneh je veliko govora (dajmo dodati, da upravičeno) o monetarni plati kapitalizma, o finančni diktaturi ali nadvladi finančnih lobijev, le malo pa slišimo o drugih elementih kulture kapitalizma, katerih eden najpomembnejših in vendar najmanj omenjanih delov je oglaševanje. V oddaji RTV Slovenija, Studio City, v ponedeljek, 17.10. smo bili v prispevku novinarke Julije Vardjan tako priča eni redkih kritičnih omemb oglaševanja v našem »mainstream« medijskem okolju. Čeprav oglaševanje predstavlja enega najbolj odgovornih elementov za trenutno stanje družbe, to seveda ne preseneča, saj večina medijev živi ravno od oglaševanja in so zato do njega toliko manj kritični. Zagovarjali bomo tezo, da je ustrezna ureditev področja oglaševanja, ki je danes za večino ljudi tako vseprisotno in samoumevno, da ga lahko enačimo z zrakom, ki ga dihamo, eno bistvenih vprašanj reševanja trenutne globalne krize.
Več

Pravkar prišla iz Mostarja, kjer sem preživela nekaj intenzivnih in že dolgo ne tako zelo spodbudnih dni. Največ v alternativnem kulturnem centru OKC Abrašević, veliko po od vojne prizadetih mestnih ulicah in kolikor pogosto se je le dalo na starem mostu, ki mi je vedno znova jemal dih.

Torej Mostar: poznan po svojem mostu, ki se petindvajset metrov visoko sloči nad Neretvo ter po slikah smelih fantov, ki skačejo iz kamnite ograje v tolmunasto globino. Kot simbolen cilj so med zadnjo vojno most celo leto obstreljevali, dokler jim ga ni novembra 1993 uspelo dokončno porušiti. Posnetki, kako se že povsem ranjeni most hkrati razleti in počasi seseda v globine, stiskajo grlo. Po vojni so ga obnovili, postal je Unescova svetovna znamenitost, za premnoge turiste mladci ponovno skačejo v reko, a po skoraj dvajsetih letih Mostar ostaja razdeljen na dva zaenkrat nepremostljiva bregova – oboji, Hrvati in Bošnjaki, ne morejo pozabiti vojne, ne zaupajo drug drugemu in živijo prostorsko in upravno povsem ločena življenja.

Naši gostitelji, članice in člani umetniškega kolektiva Abart, so po letu dni intenzivnega zbiranja podatkov, mapiranja spominov ter stalnih intervencij v prostorih še razrušenega in gotovo ne pomirjenega Mostarja, postavili pomembno razstavo Urbani Imaginarij , ki nagovarja mostarske prebivalce iz levega in desnega brega reke s skupnimi spomini, skoraj pozabljenimi radostmi, vprašanji.

V takem vzdušju je bila konferenca (Re)collecting Mostar po umevanju in po intervencah v javnem prostoru, vsi naši prispevki in okrogla miza, načrti nadaljnjih sodelovanj v okviru mreže Balkan Expres in vse ostalo relevantno, resno in polna aktualnih pomenov.

Na povratku: neplanirani ogled filma Cinema Komunisto v sarajevskem Meeting pointu; posnetki Bitke na Neretvi in Sutjeski, Tito in Richard Burton, vibrantne mladinske brigade Brčko Banovići, partizanske pesmi, lepe euforije in velike zablode povojne Jugoslavije (tu seveda govorim o drugi svetovni vojni) se mi trmasto staplajo s podobami raztreljenega in v globinino drsečega starega mostu.

Avtor: Daniel Feral

It is only for the committed. Konec tedna se bom udeležil intenzivne trodnevne delavnice/konference katere temeljni namen je mreženje progresivnih mislecev, praktikov, raziskovalcev in pedagogov na področju oblikovanja. Oblikovanje je tukaj razumljeno v širokem smislu. Vključuje vizualno komuniciranje, mrežne komunikaciske pristope, aritekturo itn...Design Futures program, katerega del je tudi ta dogodek, je v svoji filozofski zasnovi trenutno najbolj napreden program študija oblikovanja. Radikalnost misli in ambicija, ki stoji za programom me je pravzaprav osupnila. Kot Slovenca, doma žal vajenega predvsem govoričenja o napredku, družbeni odgovornosti in novih komunikacijskih pristopih, me navdihuje brezkompromisna doslednost v misli, retoriki in delovanju kolegov s katerimi se bom pogovarjal in koval načrte. It's good to be here.

Pred dobrim mesecem sem na Nizozemskem vodil delavnico družbeno odzivnega komuniciranja. Verjetno zame ena najbolj inspirativnih izkušenj. Tale ima potencial, da se ji približa. Še posebej pa mi paše to, da tokrat ne bom mentor, temveč udeleženec. Če prav pomislim, še nikoli nisem bil na delavnici, kjer ne bi bil mentor. Skrajni čas za spremembe!

"Design Action, Leadership & the Future" delavnica, kot tudi "Design Futures" program začne iz iste perspektive kot teorija in praksa družbeno odzivnega komuniciranja. Z določenimi komunikacijskimi (oblikovalskimi) pristopi je namreč možno samorefleksivno prestrukturirati strukturo družbe in lastno vpetost v njej (v smislu habitusa). Res pa je- in to sem se naučil v letih odkar delam Studio Poper, naloga je zelo težka, polna nepredvidenih pasti in vseobsegajoče sposobnosti in predvsem tragikomične potrebe po racionaliziranju in kooptaciji s strani kreativnih delavcev in kreativnih kapitalistov (:)), še posebej v kulturi oglaševanja in komercialnega oblikovanja.

Če koga zanima globji študij prihodnosti oblikovanja in komuniciranja lahko izve več: tukaj, tukaj, tukaj, in tukaj:

www.memefest.org/demonstratingrelevance (ne vem zakaj ne morem hiperlinkat tega url-ja).

Design Action, Leadership & the Future Brisbane HotHouse 22-24 July, 2011 Design practice (in all its disciplines, including architecture) is at a crossroads.

Notwithstanding the introduction of ‘sustainability’ in design education and in commerce, design dominantly still serves the unsustainable. To move toward ‘sustainment’ as project and process, radical and effective action is needed. For this to happen a dynamic, global change community of focused thinkers, activists and leaders has to be created. This intensive ‘HotHouse’ event will go beyond current options. It aims to explore the creation of this community and to be a catalyst for its creation. It is only for the committed. Anyone – educators, design practitioners, writers – can apply. From all the applications 50 people will be selected. The event will be conducted in English. The HotHouse will be led by Professor Tony Fry (Griffith University, QCA, Brisbane) with four team leaders: Professor Cameron Tonkinwise (Parsons/New School, New York); Professor Lisa Norton (School of the Art Institute of Chicago), Mr Duncan Fairfax (Goldsmiths/University of London) and Dr Abby Lopes (University of Western Sydney) with event documentation under the direction of Professor Oliver Feltham (American University, Paris).

The HotHouse is to be hosted by Griffith University, Queensland College of Art. There is no registration fee and food will be provided. Travel and accommodation is at the attendee’s expense.

BACKGROUND

For at least the last fifty years design educators, theorists and practitioners have been thinking, writing about and teaching design against the backdrop of the geopolitical upheavals of the 20th century and the multiple defuturing forces of unsustainability that continue into the 21st century. Positions have swung from high idealism to crass pragmatism. Mostly, the market has ruled. During this period, for instance, design methods, design history, design studies, design anthropology, design thinking all emerged, along with design for need, sustainable design and design-related social innovation. Every one of these developments laid claim to some kind of transformation of the perception or practice of design. But none has had a profound transformative impact. Moreover, notwithstanding the arrival of computing, design software and a plethora of digital technologies, design education and practice have only been marginally touched by the implication of such ‘developments’. Dominantly, design has remained vocational (in spite of design’s induction into the university) and entrenched in disciplinary enclaves. Essentially this means design remains an intellectually underdeveloped practice, bound within a functionalist service provision model, and largely ignored by many domains of knowledge and practice with which it should be critically engaged and in dialogue (like politics, economics, national development, public health, and environmental management).

These remarks sit alongside the fact that in this century, more than at any time in the last 10,000 years, the future of the human species is in the balance. Climate change, population pressure, crises of food and water, inequity and conflict are all converging to constitute an emergent condition for which there is no name. Current political, economic and social structures, ideas and practices show themselves to be inadequate to confront and deal with such a challenge.

For the vast majority of humanity to have a viable future there has to be significant economic, social and political change within and between nations. In large part these changes can only be created by design – not design as it is, but design as it might be. This is not to say that design can solve all the problems we collectively face, but it is to say it can solve many if it significantly changes including many of those problems actually caused by design. For this to happen, design has to break out of its existing condition of limited agency. Design has to transcend its current subaltern economic, socio-cultural and political role and in so doing, designers and design educators need to intellectually develop, learn new practices, and strategic modes of engagement. Design has to take on a political form. It’s time to create a consolidated foundation of new design knowledge. It’s time to generate a new agenda of design education and design practice supported by innovatory means of delivery and new institutional forms.

EVENT ORGANISATION

The 100 people will work on a common process in groups of 25 (which in turn may be subdivided) under the guidance of an event director and appointed group leaders.

The HotHouse will rigorously examine redirective change via thinking, talking, reflecting, planning and acting. This examination will be structured around four strategic and convergent points of entry.

The four groups are: Group Red: Projects driving: politics, ‘things’, practices Group Blue: ‘Things’ driving: projects, practices, politics Group Green: Practices driving: ‘things’, politics, projects Group Black: Politics driving: practices, projects, ‘things’

The objective of this process is for participants to leave with a selection of projects, design actions, new practices and political strategies – informed by their own context – that can form the basis of collaborations formed at the event. The most critical aspect of the HotHouse is not what happens at it but what occurs after it’s over! At its most ambitious, the event aims to create an ‘educational institution without a place’ (an ‘Urmadic Academy’) that can structure and facilitate the exchange of knowledge, projects and research programs.

Ob robu malega lokalnega parka v Berlinu, s še manjšim otroškim igriščem, obvezno betonsko ping - pong mizo in nekaj gredicama vrtnic je skulptura: miza z dvema stoloma, en od njiju je prevrnjen. Vtis je povsem intimen, zdi se kot da je nekdo pravkar zapustil svojo sobo (čeprav je ta le mali pravokotni tloris na tleh tlakovan iz kamnov) in v silni naglici stol prevrnil. Obeležje hrani spomin na židovsko pesnico Nelly Sachs, ki je živela v bližnji hiši, dokler ni bila prisiljena na vrat na nos zbežati iz nacistične Nemčije.

Že dolgo nisem videla tako pretresljivega, nežnega in natančnega »spomenika«, ki se je izognil prikazu osebe, a ujel njen duh, njeno tragedijo in poetiko njenega dela. Človeka, ki gre mimo, nagonsko vleče, da bi stol pobral in ga pristavil nazaj k mizi.

Večkrat sem sama ali z Marušo Krese sedela v parku in opazovala mimoidoče, presenetljivo, koliko ljudi se je ob skulpturi ustavilo, krožilo okrog stolov, šlo že mimo, a se obrnilo, vračalo.

Umetniku je uspelo ustvariti malo - veliko dramo, ki nevsiljivo in neposredno zadeva srca in ohranja spomin. Enkrat sem skulpturo ugledala v dežju, z lužami pod mizo - kaka popolna osamljenost Nelly Sachs in občasno vseh naših življenj.

Zdi se mi, da Maruša Krese, ki se v svojih pesmih izogiba velikih besed, spada na bližnjo klopco.

Zapletena pot do berlinskega Hebbel teatra na oddaljenem robu Kreuzberga je bila vredna truda. Predstava libanonskega medijskega umetnika Walid Raada z naslovom Scratching on things I could disavow – a histrory of art in the Arabic world je osupljiva. Sploh pa ji je težko reči predstava, čeprav to vsekakor pričakuješ, ko greš v gledališče z vstopnico za večerni termin. Že vhod je drugje, skozi stranska vrata v prostor, ki spominja na manjšo galerijo. Tam obiskovalce pričaka Walid Raad in jihl ljubeznivo povabi k ogromnemu miselnemu zemljevidu, histografiji dokumentov ( z obrazi, fotografijami, s stotinami drobno tiskanih imen in s prepletenimi povezavami / nekakšni rizomi po Deleuzu in Guattariju /), kjer kot avtor in kurator razstave razlaga in dekonstruira svet in trg vizualne umetnost. Začne pri navidez nedolžnemu in za umetnike upanja polnem novoustanovljenemu umetniškem pokojninskem skladu in raziskuje, kaj je za njim - sled gre preko ekspertov za finance in za rizične investicije do strokovnjakov za računalniške logoritme in sofisticirano obdelavo podatkov umetnikov, umetnin, kupcev, z ovinki, a vseeno nedvoumno do izraelskih preprodajalcev orožja. Pripoved je naravna, tekoča, intenzivna, osebna in strokovna, popolnoma apdejtana. Z Raadom se lahko čudimo, a hkrati skupaj z njim vemo, da smo vse te povezave že davno slutili, a jih odrivali kot paranoidnosti.

Od histografije nas v nadaljevanju Raad popelje do miniature beirutske hipermoderne nacionalne galerije in nas vplete v intimno in kritično doživljanje lastne dežele, njene umetnosti, umetniškega trga ter vse skupaj umesti v širša konfliktna dogajanja znotraj arabske umetnosti, ki se zgoščeno rmaterializirajo v gradnji megarhitekturnih (tu sodelujejo vsi najbolj znani zahodni arhitekti), megaumetniških institucij v Adis Abebi. Sledijo presenetljiva, skoraj metafizična, a tudi ironična razmišljanja, o posamičnih barvah, oblikah in linijah, ki se danes skrivajo in kamuflirajo v drugi delih. In še.

Enkrat vmes, ko nas Raad popelje k naslednjim delom, se zavemo, da smo v gledališču, saj se prvič znajdemo v dvorani z lepim praznim parterjem in balkonom. Kontekst je presenetljiv - Raad, njegova umetnost, arabska umetnost, mi – vsi smo na odru, vsi del teatra, morda vsi opazovani, z tržnimi algoritmi razčlenjeni.

Po predstavi si Nevenka iz našega Bunkerja na vso moč prizadeva prepričati Raada, da bi čimprej našel termin za Staro elektrarno. Upam, da ji uspe. Je kar nujno. V vmesnem času bo možno Raada videti na Documenti v Kasslu.

Nazaj grede, v poletni še svetli berlinski noči, je pot s kolesom do Prenzlauerberga nerazumljivo kratka in zanimiva.

V središču Stare Gorice sta pred eno izmed cerkva, desno in levo od vhodnega portala, dve simetrični kamniti klopi. Na eni je že dolgo, jaz se ga spomnim vsaj tri, štiri leta, napis: ti amo / ljubim te. Ko obiščem očeta in se odpravim s kolesom na tržnico na italijansko stran (po pravo zmes zelišč za jajčno fritato), zapeljem tod mimo, da se prepričam, če je s klopco in ljubeznijo vse v redu. Zaenkrat sem navdušena nad mestnimi dušebrižniki, predvsem pa nad cerkvijo, ki je lastnik okoliških objektov, da jim ni prišlo na misel grafit izbrisati.

Tu pa tam me je zamikalo, da bi v mraku na drugo klop kaj dopisala. Na primer še slovenski, ljubim te ali morda rad/a te imam,a se bojim, da bi pomen preskočil iz finih čustev v nacionalna prerivanja. Potem me je zamikala mala prostorska intervencijska drama, na primer napis: NON TI AMO PIU (ne ljubim te več/ je t'aime ....moi non plus, kot sta nekoč vzdihovala poet in kantavtor Serge Gainsbourg in Jane Birkin. Tu bi bilo recimo zanimivo s kamero slediti, koliko ljudi se usede na eno, koliko na drugo klopco.

Trenutno mislim, da bi druga klopca morala odgovarjati prvi z: ANCHE IO/ tudi jaz.

Morda se napis še pojavi, ko bodo noči spet daljše.

Stuxnet: Anatomy of a Computer Virus

Namesto klasične uredniške naslovnice nas je sobotna edicija Dela na prvi strani nagovorila z belino in praznino ter pomenljivim vprašanjem: »Si predstavljate življenje brez DELA?«

Na sredi še ene velikopotezne beline je na naslednji strani sledil tekst: »Mi si ga ne, zato ga omogočamo tudi vam.« ter Simobilovo vabilo vrhunskim strokovnjakom k zaposlitvi v podjetju ter podpis Simobil- povej nekaj lepega.

Poglejmo, kako se /lahko/ sporočilo bere:
- najprej kot eksistenčno ali kot življensko-sstilsko vprašanje o življenju brez dela
- v naslednjem hipu kot promocija za časopis Delo s trditvijo, da si življenja brez le-tega ne moremo predstavljati, pri čemer se napis DELO izpiše v tipični Simobilovi zeleni barvi
- na naslednji strani pojasnilo, da se vpašanje nanaša na razpis za opravljanja visoko cenjenega dela v Simobilu
- če se gre v iskanju pomenov dlje, se pojavi vprašanje, ali je izbira dneva objave tega dvojnega celostranskega oglasa tik pred referendumom del oglasne strategije in so se avtorji želeli poigravati še z malim delom in s pokojninsko reformo.

Kakorkoli že: domnevam, da se je spročilo s svojim rokohitrskim večnivojskim kolažem pomenov zdelo vsem - njegovim avtorjem, vodstvu Simobila, v imenu katerega je bilo narejeno in ki ga je tudi plačalo ter uredništvu Dela ali vsaj njegovi marketinški službi - bistroumno in dobro.

Sicer ga ne bi objavili – ne v času, ko je ogromno ljudi izgubilo svoje delo ali se upravičeno boji zanj. Niti ne, ko mnogi mladi ne morejo priti do njega. Pa tudi ne, ko se mnogi drugi, ki so garali celo življenje, bojijo, da bodo priklenjeni k težkemu delu še nekaj let dlje.

Gre za še en sicer mini-primerek samonanašalnega oglaševalskega diskurza, ki neumestno, površno in bahaško kapitalizira aktualne družbene teme in je povsem neobčutljiv do kontekstov, do prostora in do mnogih ljudi, ki jih nagovarja.


PS: Tu, kot tudi pri zloglasnih referendumskih kampanjah, ne gre za nerazumevanje pristopov kot sta na primer "teaser" /vspodbujevalec radovednosti/ in viralni marketing ali pa kategorij: socialen, političen, komercialen marketing, niiti ne za postavljanje ogledal naciji ali celo za ugotavljanje njenega nerazvitega smisla za humor in samoironijo, kot nas mnogi skušajo v zadnjem času prepričati. Gre prvenstveno za najbolj občo človeško in družbeno občutljivost tvorcev sporočil/naročnikov/politikov/medijev, ki ne želijo razumeti, da profesionalno ni in ne sme biti ločeno od osebnega. Nadalje gre za zavedanje o učinkih svojega delovanja, prevzemanja (so)odgovornosti zanje in nenazadnje za spoštovanje in skrb za ohranjanje dostojanstva vseh vpletenih - tudi dostojanstva njih samih in družbe kot celote.

* Claire Fontaine Capitalism Kills (Love), 2008

http://dnevnik.si/novice/slovenija/1042446682

KAKO PRITI DO DOBRE HIŠE?" je bila nosilna tema nedavnega arhitekturnega foruma, na katerega smo bili povabljeni predavatelji iz različnih področij.

Veliko govora je bilo o varčni, pametni, ekološki hiši, o dobri gradnji, o arhitekturnih problemih in slabih plačilih, pa tudi o novem zavedanju vloge skupnosti in produkrivnih sobivanj.

Moj prispevek je skušal povabiti poslušalce k še drugačnim mislim o hiši/domu skozi perspektivo DOM-otožja in v DOM-išljije. Tu povzetek:

DOM/o/TOŽJE

Predlagam, da si pogledamo pot do dobre hiše/ doma še drugače – skozi perspektivo duše. Duša je danes arhaičen koncept, brez znanstvenega in kulturnega kapitala, še psihologija je pozabila nanjo. Vseeno sem prepričana, da ima njena perspektivičnost, gledanja na življenje /predvsem na vsakdanje življenje, pa tudi njegov preplet z globoko osebno etiko + poezijo, beri E. Casey, G.Bachelard, J. Hillman, R.Veneigham, F.Berardi,G. Deleuze/ potencial, ki je vse bolj radikalen, malcene prevratniški. Koncept duše ali morda za današnje nadzore bolj sprejemljiv koncept globoke poetičnosti/imaginacije življenja se imanentno upira ideologijam, prisili mode, trendom, potrošništva in trga.

Kaj je duša? Vsi vemo, čutimo, kaj pomeni, da nekoga boli duša, da je malodušen (in ne depresiven kakor veli taksonomija psihiatrije), ali da se nekdo rodi s staro dušo, da nekaj narediš za svojo dušo, a ko skušamo te pojme razložiti, se trmasto izmikajo opredelitvam in definicijam. Tudi to, da ima hiša/ dom dušo začutimo takoj, ko vstopimo v prostor. Ne vemo pa, kje naj občutek zagrabimo – vsekakor ne gre za estetiko, staro pohištvo, trende, znane blagovne znake, niti ne le za dober okus. Morda smo bližji, če občutke razumemo bolj kot da gre tu za plastenje in zapredanje spominov, vtise neposredne in neke davne, ne nujno fizične preteklosti, odprtosti do sedanjosti in sanjarjenj o prihodnosti, gre tudi za odtise močnega, vitalnega vsakdanjega in obrednega življenja, gre za vtiskavanje misli, za osebno in singularno prostora in seveda tudi za globoko, večplastno, včasih neočitno in dvoumno lepoto, s primesmi čudaštva, ekcentričnosti, obiski prismuknjenosti.

Če se vrnemo k hiši – tako kot življenje, hiša/dom utripata v ritmih prihajanj in odhajanj. Ko smo dom, nas varuje,spočije, nam nudi prostor za našo intimnost, misli, domišljijo, sanjarjenja in vizijo, da se spet odpremo življenju in svetu; ko smo dolgo, morda predolgo daleč in drugje, se prikrade misel na dom. Sladko grenko domotožje. DOM –o –TOŽJE, toži se nam po domu. Kaj pogrešamo, atmosfero, neke vonjave, barve, strukture, teksture, dotik kljuke na vhodnih vratih, škripanje stopnic, lep padec jutranje svetlobe?

Predlagam vam, da ko razmišljate o svoji bodoči hiši/domu, to storite tudi skozi zasanjana vprašanja - po čemu se mi toži, ko me obišče DOMOTOŽJE?

Trenutna gospodarska situacija je pripeljala do marsikaterega absurda. Tukaj na področju nepremičnin oz. reševanja težav z dolgovi, ki jih imajo mnogi, predvsem v ZDA.

Pod sloganom "Turn my home in to a billboard" ponuja podjetje adzookie rešitev. Spremenite hišo v oglasni pano in podjetje bo za vas plačevalo mesečni obrok kredita.

Kaj vse to pomeni za arhitekturo, urbanizem in na sploh za kulturo skupnega bivanja?

Arhitekti, tako kot oblikovalci in oglaševalci praviloma ne povezujejo lastnega dela z družbenimi učinki. Dober primer je mariborski Europark. Nakupovalno središče, ki je skoraj povsem izropalo čudovito staro mestno jedro, zaslužek pa kanalizira predvsem tujim podjetjem, kot so Spar ipd... je gotovo v ponos znanima slovenskima arhitektoma in tudi gotovo velja v slovenski arhitekturni stroki za strokoven in dober projekt.

No ja... glavno, da si glavni car v Sloveniji, oz. v Ljubljani.

Pa, da se vrnem k hišam oglasom. Po mojem mnenju gre za naslednjo stopnjo hiper banalizacije skozi prazno formo, vdor v intimo, a kar je najbolj nevarno- tukaj gre za naslednjo stopnjo nečesa čemur pravim parazitski psevdo-pomen. Everything goes. Npr. v treh stavkih štirje pomenski obrati, ki so sicer medsebojno izključujoči, skupaj pa tvorijo pomensko močvirje, katerega namen je parazitsko izkoriščanje vsakogar in vsega. Ob tem pa seveda- in to je genialna mutacija tega diskurza- v podpisanem pomenu, torej tistem, ki ga tisti, ki je bruhnil/a vso to močvirje na koncu simbolno prisvoji je ključni pomen povezan z eno izmed mnogih vrst družbene dobrobiti. Ta jezik je izrazito komercilen. Iz komercialne kulture tudi izvira.

Pred dnevi sem gledal izvrsten dokumentarec "Inside Job", ki govori o razlogih za svetovno gospodarkso krizo, ki so jo zakuhali na Wall streetu. Genialno.

Posebej noro pa je to, da lahko precej hitro najdemo podobnosti ali celo enakosti med abstraktnimi vzorci bančnikov in oglaševalcev. Mislim, da bom o tem napisal poglavje v svoji novi knjigi.

Pri tem primeru gre za precej radikalen primer nazornih posledic kognitivnega kapitalizma, pokaže pa povezave v praksi. Svetovna gospodarska kriza- finančni kriminal-oglaševanje. Lahko gremo dlje: svetovna finančna kriza- finančni kriminal-oglaševanje- arhitektura (kot medij)- podoba- oblikovanje- kič(če drži ta postavka, smo srhljivo globoko)- in blef.

V vsem tem pa morje strokovnjakov. Takih z nazivi, profesorjev, z nagradami itn...

Tukaj pa še perverzno zadovoljstvo v krizi- parazitski psevdo-pomen:

“Romeo Mendoza, CEO of Adzookie, said the response has been overwhelming, with some 3,000 applications on Wednesday alone. ‘It’s coming in droves’, he told Developments. ‘We hit a nerve… I knew people needed help, but I didn’t know so many. That’s kind of sad. We can’t help everyone, but we can help some.’”

Zlomila sem si levo roko, ki je naenkrat postala neuporabna in odkrila drugačen svet. Tak, kjer odpiraš zobno pasto z zobmi, čakaš na otroke, da bi ti odrezali kos kruha in sira ter ti zavezali čevlje.

Odkrila sem še druge, zanimive stvari o sebi in o drugih. Primer: svojo neuporabno roko peljem na sprehod in na poti na Rožnik se mi odveže čevelj. Ker si ne morem pomagati, obstaja možnost, da pustim vezalke odvezane, kot bila pred leti moda pri šolarjih. Ker pa so predolge, obstaja nevarnost, da se vanje zapletem in si morda nalomim, razmišljam zaradi nedavne izkušnje črnogledo, še drugo roko. To ne bi.

Ostane rešitev, da mi čevelj nekdo zaveže. Kdo? Najprej upam, da bo mimo prišel kak znanec. Pa ga ni. Potem opazujem ljudi, ki mi prihajajo naproti in pripravljam tekst: »Oprostite, ali bi mi mogoče lahko zavezali čevelj?« Nerodno se mi zdi, da bo moral nekdo tik pred mano počepniti in da bo cela okoliščina neugodna za oba. Sedaj si resno želim, da bi srečala kakršnegakoli otroka; ugotavljam, koliko bolj so z njimi esencialne stvari enostavne. A so vsi v šoli. Nadalnji premislek: če kdo sedi na klopci, se mu/je potrebno samo malo skloniti, da bi lahko opravil delo. Ugledam dve mlajši ženski in se opogumim. Začudeno me pogledata, a ko vidita roko v mavcu (in da tu ni skrite kamere), mi voljno zavežeta čevelj, pa še drugega za vsak slučaj. In še možnost dvojnih pentelj mi ponudita.

Spoznanje: ljudje radi pomagajo, če jih 1. odkrito poprosiš, 2. če razumejo stisko, 3. če je to v njihovih močeh, 4. če neposredno vidijo rezultat svojega dobrega dela.

Si bom zapomnila.

Tukaj nekaj pogledov na oblikovalski odziv katastrofe na japonskem.

V navidez zaspanem Zurichu se ogromno dogaja. Tu le o dveh razstavah, ki kot da nimata nič skupnega.

Ena je v Museum fur Gestaltung, v modernistični zgradbi Adollfa Stegerja /1933/, med glavno železniško postajo, Joseph Strasse in odsluženo pivovarno. Odvija v prvem nadstropju, številčni obiskovalci različnih starosti, a še najbolj tisti iz kreativnih industrij, delavni in z beležkami, posedajo pred mnogimi ekrani s slušalkami na glavi. Naslov razstave je Typography in motion in raziskuje najrazličnejše pojavnosti in oblike posameznih črk, besed, tekstov v glasbenih spotih, v informativnih oddajah, oglaševanju, filmskih najavah, risankah, oživljenih lootypih, medijskih stenah. Besede, tipografije, ritem, glasba, barve, oblike – seštevek pomenov in estetsko čustveno-mentalnih vplivov.

Na drugem koncu mesta, malo dvignjeno na griču, a seveda nedaleč od jezera, med tihimi starimi z denarjem obloženimi vilami in znotraj velikega parka je Rietermusem. Historični zgradbi, ki ji je pravkar arhitetkt Grazioli prizidal Smaragd - nevelik pritličnen, z zelenimi vzorci okrašen stekleni kubus ima večnadstropne podzemne razstavne prostore. Tu se obiskovalec skoraj obredno spušča po stopniščih globoko v lepo leseno drobovje, kjer je razstava Jungove Rdeče knjige. Po razhodu s Freudom, v letih strokovne osamljenosti, dvomov in osebnih kriz, je Jung kopal po svoji psihi/duši, vstopal v svoje sanje, vadil aktivno imaginacijo, se morda soočal z bližino shizofrenije, ter vse to ritualno beležil v črki in v sliki v ogromno, težko, v rdeče usnje vezano knjigo. Kaj vidimo? Gosto popisane tekste s pedantno gotsko kaligrafijo, barvne podobe sanj, vizij, demonov, spoznanj in groze. Posameznosti je potrebno prebrati kasneje, na primer na internetu, saj so kuratorji opremili razstavo, ki se nahaja v večjezični Švici, le z nemškimi teksti. /Zanimivo za drugič - saj ni tema tega bloga/. Sosednje razstave zelo stare japonske in afriške ilustracije in plastike umetniško popravljajo vtis Jungovih malcene kičastih upodobitev, ahkrati s svojimi arhetipskimi in večnimi podobami pristojajo zraven in dopolnjujejo Junga.

Sprašujem se, kaj bi pomenilo za razstavi, če bi jima zamenjali lokaciji. Rdečo knjigo bi torej našli nedaleč od Hauptbanhoffa, v prvem nadstropju svetle in oglate hiše, animirane črke, tipografije in tekste pa globoko pod zemljo starega parka, povezanimi z afriškimi arhetipi? Bi jih drugačno dojeli, bi imele drugačen vpliv, bi spoznali, da gre za novo podobje, ki gradi kolektivno nezavedno ljudi 21. stoletja? Bi se strinjali z Jungom, da podobe predhodijo besedam, a da so besede seveda podobe, kot je to vsakemu jasno iz razstave Topografije v gibanj? Bi nas še bolj zanimalo temeljno spoznavno polje in skrivnosti procesa imaginacije, ne pa le praktična in uporabnostna kreativnost današnjih kreativnih industrij?

Zadnji teden sem preživel v Brisbanu, pretežno s študenti oblikovanja in prijatelji ter sodelavci s katerimi sodeluje Poper že več let. Pot sem je bila dolga in na njej sem veliko razmišljal, da je verjetno največja težava, ki jo imam z Ljubljansko sceno- izguba pomena besed in dejanj. Zdi se, da je lahko vsakdo vse in to takrat ko se mu zdi, da je to zanj oportuno. Npr. aktivist, intelektualec, umetnik, kritik, strokovnjak, raziskovalec, kreativec in seveda altruist.

Slovenija je hecna dežela. V njej se zrcali potreba malomeščanov, predvsem tistih, ki so žrtev kognitivnega kapitalizma. Kaj potrebuje človek, da je uspešen? Določen skrbno načrtovan profil/imidž v svojem krogu prijateljev in kolegov. Tu in tam kakšno medijsko objavo, kjer se predstavi kot nekaj, kar utrjuje načrtovani imidž in idealno- permanentni dotok denarja- ta dotok pa je lahko kar koli. Ko gre za denar zmaga čisti pragmatizem in seveda neglede na izvor in sedanjo vpletenost v kapitalistični družbeni inžinering. Socialni kapital skupaj s pop samo predstavitvijo konstruira strokovnjaka- prav posebej v Sloveniji.

Psihologja je eno izmed polji, ki postaja za šminkerski slalom najbolj uporabno. Pa ne mislim resno strokovne ali celo znanstvene. Mislim na pop, prodajno-bestsellerje, vsakodnevno, kvazistrokovno (spomnimo se: strokovnost je nerazdružljiva od etike!). To ki je potrebna za piljenje veščin, ki jih potrebuje fleksibilna osebnost. Mimogrede, te knjige še nisem bral, le pogovor z avtorico, a sem prepričan, da zadene bistvo enega vidika problema: Eva Illouz, Hladne intimnosti, Oblikovanje čustvenega kapitalizma.

Velikokrat se znova in znova čudim, kako je mogoče, da imajo iste besede tako različen pomen in da jih je možno tako enostavno zlorabljati. Te besede imajo seveda fatalne posledice. Kot pravi PJ Harvey, morijo. Spodaj eden boljših komadov in videov sploh. Včeraj sem se s prijateljem pogovarjal o aktivizmu. Ugotavljala sva, da le ta nujno vsebuje rizik. Aktivist ima veliko za izgubit. To seveda ni edina dimenzija a je zelo pomembna. V trenutnem družbenem stanju pri nas, v stanju v kakršnem je stroka komuniciranja/oblikovanja, tako na univerzi kot na trgu, je rizik ključen. Koliko tistih, ki sprejemajo resnični rizik poznate v Ljubljani? Ne mislim na ljudi, ki jih je v kot potisnila ekonomska situacija. Mislim na strokovnjake, kreativce, intelektualce, pedagoge, raziskovalce, umetnike, druge kreativne delavce in nenazadnje kognitivne kapitaliste same- vse te, ki zaradi lastne priviligirane pozicije lahko hitreje nekaj spremenijo.

V duhoviti, precizni in poživljajoči animaciji Žižek, kljub svojemu značilnemu stampedu, skoraj potrpežljivo razlaga pasti dobrodejnosti ter osebnega/življenskostilskega in družbenega aktivizma, ki včasih soustvarjata in poglabljata probleme, ne pa rešitve.

Poziv k de- iluziji, poziv k razumevanju in poziv k disciplini misli.

Pogosto se teorije branimo, ker je ne razumemo, ker zahteva disciplino, potrpljenje in predznanje. Dobra teorija je redko očitna, praviloma nasprotuje »zdravi pameti«, razumu in konceptom, ki jih jemljemo kot samoumevne in naravne. Ko je teorija smela in kompleksna, kljuva in ni je enostavno ne potrditi ne ovreči. Teorij se drži sloves suhosti, zaprtosti, neživljenjskosti, ko pa se spustimo v njene tekste, nas mnogi očarajo z uvidi, z matematično natančnimi in discipliniranimi izpeljavami, s pogosto bogatim, iznajdljivim jezikom, a tudi s strastjo njihovih avtorjev. Mirjana Ule poudarja, da se praktična vrednost teorije kaže predvsem v njeni »emancipatorni moči«, zmožnosti, da z njeno pomočjo uvedemo ali celo izvedemo pomembne osebne, skupinske ali socialne spremembe, ki pomenijo osvobajanje od pritiskov, omejevanj, socialne prikrajšanosti.

Poznavanje teorije pomaga razvozlati preteklost, uvideti njene ponavljajoče vzorce in zakonitosti ter z njihovo pomočjo razbirati sedanjost in njene možne izteke, tudi na tiste, hotene, ki sprožajo spreminjanje družbene situacije. Še več - teorija je skupaj s kritiko in samorefleksijo sestavina vsake revolucije in hkrati teorija je teorija le po tem, da teoretizira svojo prakso.

Ni čudno, da kot taka teorija v današnji družbi, ki se skuša spreminjati le toliko, da bi ostala nespremenjena ali povedano v radikalnejšem marksističnem jeziku, v dobi zaostrenega razrednega boja, ni zaželena, je vse bolj aktivno prezrta in progresivno izločena iz izobraževalnih sistemov, iz politike, umetnosti in celo iz mnogih nevladnih organizacij." Bolonjska izobraževalna reforma, ki jo vpeljujejo države pod pokroviteljstvom EU promovira znanje prilagojeno trgu in zavira teoretske prakse ter tako podreja intelektualne družbene moči pod gospostvo kapitala," opozarja Rastko Močnik na svojih predavanjih, v znanstvenih člankih, na forumih, v dnevnem časopisju.(Beri današnjo Sobotno prilogo Dela).

Močnik je nekoč z enako doslednostjo opozarjal na škodljivost pridružitve Natu. Takrat se mu ni dovolj resno prisluhnilo. Danes mnogi to obžalujemo.

Če z Almiro igrava tenis ob 9h zjutraj, je za njo že sprehod s Koltom (psom) po Rožniku, hiter obisk studia in ročna dostava novo sešitih oblek v trgovino na Tavčarjevi, pred njo pa predavanje študentom na fakulteti in kaka pot do šivilj v Mursko Soboto, če že ne karkoli v Milanu. Nič čudnega tudi ni, če še isti večer sproščeno, kot da bi cel ljubi dan preživela doma, poseda s prijatelji na vrtu ob pravkar spečenim štrudlju, pa še v folijo ti ga zavije, da ga odneseš otrokom.

Almira ima lahko in zanesljivo roko za vse kar se loti: od idej in risb v zvezkih in na polah, direktnih rezov v blago, vedno novih poiskusov, gubanj in pregibanj, sestavljanj barv in vzorcev, mešanje arhitekturne misli in praktičnost - pa nastanejo šali z luknjami kot ementalec ali zarezami smrečice, tople zvite lisičke, duhovite obleke in še bolj vesele torbice.

Od kod ji vse to, kako ji uspeva? Morda bomo kaj razbrali iz pisanj na njenem nedavno odprtem blogu.

Pa še za trenutek nazaj k tenisu – tu žal Almira nima lahke roke - če ji podaš kratko žogico, dobiš nazaj pravo bombo.

Ko sem konec lanskega leta objavljal izbor glasbenih izvajalcev in njihovih pesmi, ki sem jih v preteklem letu še posebej rad poslušal sem iz meni neznanega razloga pozabil tistega, ki sem ga vrtel največ. Morda pa ni želel biti objavljen!? Včasih se umetnost skrije in ne želi pred oči javnosti. Ponavadi se to zgodi takrat, ko je najboljša. Sorry Sufjan, napravi še komu drugemu veselje.

<
Pred kratkim so nas novinarji povprašali, kaj se dogaja s kampanjo Real Beuty, ki je promovirala izdelke Dove s prikazovanjem polnokrvnih, pegastih, zgubanih, okroglih, zanimivih in zadovoljnih žensk. Vsi se spomnimo, da je akcija požela vrsto pohval in je obetala možnosti spremembo kurza v mejnstrim oglaševanju. A kaj se je kasneje zgodilo? ( V oklepaju, a nikakor ne mimogrede, v kinu Vič pravkar vrtijo resnični in pretresljivi Biutiful , Ču-do-vi-to. Pojdite ga pogledat!)
<
Tu izseki zgodbe Dove in nekaj mnenj:
<
Dove's "Real Beauty" ad campaign has received praise for bucking the trend of waif-thin models in favor of curvy, natural, "real women." But Dove faced a PR backlash Tuesday after an ad appeared on the New York City Craigslist searching for "flawless" non-models for the soap maker's next commercial. "Beautiful arms and legs and face... naturally fit, not too curvy or athletic!" the ad read. "Beautiful hair & skin is a must!!!" The ad has since been pulled, and Dove says it never approved the wording. But the question remains: Is Dove's concept of female beauty as "all-inclusive" as it claims?
<
Shame on you, Dove: "There is something very gross about all of this," says Hortense at Jezebel. Dove thrived by challenging our culture's definition of beauty, but now we see its "'come as you are' campaign" has "an 'if you're flawless, that is' clause attached." This glimpse into the confused minds of the Dove PR machine is both "hilarious and tragic" — and it shows how flawed the "real beauty" campaign itself truly is. "Craigslist ad hints that Dove wants 'Real Women,' but only if they're flawless"
<
Dove doesn't deserve the backlash: Of course Dove wants fresh, scrubbed-clean women, says Jim Edwards at BNET. They're advertising soap! "It's difficult to get across a focused message about 'clean'" if the models don't have unblemished skin. And even if Dove's "real women" are a little short on flaws, they're a lot more diverse and interesting than the emaciated teens featured in most ads.
<
Let's hope Dove learns its lesson from this blunder: Dove's campaigns may be more well-intentioned than most, says Verena von Pfetten at Styleite, but the company still is focused on the bottom line. If Dove wants to translate its ads into higher profits, it will have to learn from this gaffe and show its customers the truly diverse assortment of "models" they really want to see. For good measure, Dove might "make a concerted effort to feature a scar, or another tattoo."

Kdaj pa kdaj zahtevajo evropski projekti, da se zglasimo v Bruslju. V imenu stroškov je zaželeno, da prideš ob prvem svitu direktno iz letališča na jutranji sestanek, kjer skupaj z materiali in z osebnim imenom na priponki presediš dolgo srečanje ter se po možnosti še isti večer vrneš v domačo provinco. Ker se od našega studia pričakuje kreativne ideje in sodelovanja v viharjenju možganov za še nevidene projekte, se nam ta praksa zdi povsem kontraproduktivna. In se ne damo. Prespimo v Bruslju, pohajkujemo po mestu, nekateri pijejo pivo, drugi jemo vafle in belgijske čokolade, gremo v predmesten teater ter obiščemo kak muzej. Na primer skoraj povsem nov Magritttov muzej.

Magritte je za naše delo/ recimo produkcijo progresivnih komunikacij/ zanimiv: raziskuje odnos besede in podobe, označencev in označevalcev, preučuje in dvomi v resničnost reprezentacij, vizualno razbija samoumevnosti, vzpostavlja in razstavlja iluzije, povezuje nepovezljivo ter postavlja gledalcu uganke in naloge. Je svojevrsten in pomemben surrealist, dadaist, konceptualni ponarejevalec in eksperimentator z velikim vplivom na vrsto pomembnih umetnikov in na pop kulturo (poslednje si sam ni štel v čast). Na veliko je prijateljeval z dobrimi pesniki, ki jim je naložil poimenovanje vseh svojih slik - še en Magrrittov konceptualni pristop, dodaten sistematičen dialog med izdelkom enega umetnika in doživetjem, idejo, asociacijo, besedami drugega.

Ogled galerije se prične v tretjem nadstropju z Renejevo mladostjo in poskusnimi slikami v klasičnem impresionističnem stilu in pristane s starostijo v pritličju, ko je ponovno množično slikal, niansiral in raziskoval slike iz svojega zlatega obdobja, za katere je bil ameriški trg pripravljen dobro plačevati, medtem ko je ta isti trg zavračal kakršnokoli odmikanje in slikarjeva drugačna iskanja. Za trmaste je tu še klet s projekcijami iz Magrittovega življenja in življenja njegovih zanimivih sodobnikov.

Ker je danes 14. februar, predvsem pa, ker je nemogoče to prezreti v kateremkoli nadstropju, bo tu govora še o Reneju in Georgette.

Rene in Georgette sta se že kot otroka prvič ugledala na vrtiljaku (Mary-go- round!), se ponovno še kot zelo mlada srečala in takoj poročila. Od takrat, lahko beremo prav nič razčustvovano izpoved Georgette : »se nisva ločila nikoli več«. Torej Rene je oboževal Georgettin obraz in telo, opazoval, risal, upodabljal jo je v vseh obdobjih njenega/njunega življenja. Baje je le redko in nerad uporabljal druge modele kot svojo ženo. Najprej jo vidimo mlado in navihano, potem zagonetno, samozavestno ženo, kasneje zrelo in lepo…. Enako velja za telo, ki skozi spust nadstropij dozoreva, a ohranjalo neko milo prožnost in neizmakljivo erotiko - ne samo na slikah, ilustracijah, tudi na mnogih fotografijah, ki govorijo o prijateljstvih, zaupnostih, uspehih in tudi občasnih umikih. Ca ce n'est pas une pipe mais c'est une femme..

Dober par, redek par, lep par sta bila ta Rene in Georgette.

Nikar ne mislite, da sta raznežila le mene: ko sem iskala kako njuno sliko, sem naletela na pesem Paula Simona: Rene and Georgette Magritte with their Dog after War

Veliko se ukvarjam z imaginacijo, ki jo ne najbolje prevajamo v domišljijo. O njej bom v prihodnje veliko pisala. A za zdaj vabilo k Nabokovu, ki je eden najbolj imaginativnih avtorjev. Njegova domišljija je povsem druge vrste kot tista Julesa Verna (ki ga danes Google fino grafično obeležuje) – Verne z domišljijo vidi v prihodnost, daleč pred znanostjo, ali pa jo že kar ustvarja, Nabokov pa prodira v globine (ne v Središče zemlje- tja gre spet Verne), ampak v skrivne in zamotane rove duše.

///Mimogrede: Ada ali strast, moja najljubša Nabokova knjig, je vročična in nemogoča in ne nerealizirana vseživljenjska ljubezen dveh, ki nista rasla kot brat in sestra, čeprav sta to bila in sta to tudi skoraj povsem pravočasno zvedela. Nabokov je pripovedovalec z najbolj razigranim, imaginativnim jezikom, ki lahkotno in natančno menjuje podobja, kulture, barve, porekla, ritme in refrene. Zgodba je veličastna, a jezik, jezik je tak, da se lahko samo čudiš, od kje, iz kolikih življenj in kolikih sanj to jemlje///.

Ta Nabokov pa je imel še eno veliko strast - ne samo knjige, niti le ženske, ampak - pisane metulje. Znal je prepotovati cel svet in dneve potrpežljivo čakati na kakega neobičajnega metulja, znal je metulje po svoje klasificirati in z vso svojo imaginacijo razmišljati o njihovem življenju, poreklu, zgodovini. Tako je prišel do za zdravi razum neverjetne teorije nastanka nekega posebnega čilenskega zamolklo modrega metulja. Nabokov je pravi primer sanjajoče znanstvene imaginacije, do katere so bili resni, ta pravi znanstveniki, kot se zanje vedno spodobi, povsem nezaupljivi in nejeverni.

Preberite si uradno poročilo (več o sami domišljiji pa v prihajajočem desetletju).

Vladimir Nabokov may be known to most people as the author of classic novels like “Lolita” and “Pale Fire.” But even as he was writing those books, Nabokov had a parallel existence as a self-taught expert on butterflies.
He was the curator of lepidoptera at the Museum of Comparative Zoology at Harvard University, and he collected the insects across the United States. He published detailed descriptions of hundreds of species. And in a speculative moment in 1945, he came up with a sweeping hypothesis for the evolution of the butterflies he studied, a group known as the Polyommatus blues. He envisioned them coming to the New World from Asia over millions of years in a series of waves.
Few professional lepidopterists took these ideas seriously during Nabokov’s lifetime. But in the years since his death in 1977, his scientific reputation has grown. And over the past 10 years, a team of scientists has been applying gene-sequencing technology to his hypothesis about how Polyommatus blues evolved. Last week in The Proceedings of the Royal Society of London, they reported that Nabokov was absolutely right.
“It’s really quite a marvel,” said Naomi Pierce of Harvard……

Na internetnih vremenskih napovedih so že od sobote narisani popolni rumeni krogci brez sence oblaka, a sonca ni. Naj se kujamo? Ali pa do nadalnjega voljno sprejemamo stvari življenja kot so?

Se gre kdo kopat na Bled?

Koliko novoletnih čestitk ste prejeli, koliko poslali, kakšne so bile? V studiu opažamo, da jih dobimo vsako leto manj. Letos so bile še posebej maloštevilne tiste, ki potujejo lepo staromodno po pošti in jih pripelje poštar na kolesu, a tudi elektronske so se občutno zrečile. Sprašujem se, kaj se dogaja. So naši prijatelji in partnerji zaslutili, da bomo v decembru tudi mi omagali pod težo ponderirano z dolžino izpraznjenih novoletnih mesecev (sedaj sem spada tudi november) in da ne bomo pošiljali voščilnic? So nas pozabili, ker smo zabubljeni v birokracijo evropskega projekta in pretirano introvertirani? Ali pa se morda kaj dogaja na trgu izmenjave voščilnic: zakaj so redke in še bolj zakaj so tako puste?

Dolga leta so bile novoletne voščilnice, pozornost in priložnost , da se spomnimo vseh bližnjih in daljnih, sedanjih in preteklih ter morda bodočih prijateljev, sodelavcev, partnerjev, naročnikov. Ljudje so kupovali, podjetja pa si so tiskala čestitke z motivi Dedka Mraza ali Božička, smrečic, dimnikarjev, angelčkov ali pa reprodukcije slik znanih in neznanih slikarjev. Unicefove kartice so bile skoraj vedno varna izbira – kombinacija dobrega dejanja in praviloma dobrega okusa, še posebej so bile vedno čudovito vesele in pravljične reprodukcije izvrstnih otroških ilustratork, npr. Marlenke Stupice.

Potem enkrat se je scena začela spreminjati. Mislim, da se je to sprožilo v oglaševalskih agencijah, ki so začele tekmovati med seboj in z vsemi drugimi v originalnosti svojih voščilnic; že od junija, najkasneje avgusta so snovale kreativne rešitve za voščilnice zase in svoje naročnike. V nekaj letih je tekma postala vroča in prestižna, ne le samo med komunikacijskimi ampak med vsemi možnimi, malimi in velikimi podjetji; od papirja se je razširila na plastiko, kovino, kuverte so spreminjale oblike, strukture in vonjave, pojavljala so se zapakirana semena, hrana, najrazličnejši predmeti, pazli, pospremljeni z ambicioznim oblikovanjem ter včasih duhovitimi, mnogokrat pa posladkanimi, posiljenimi ali povsem nerazumljivimi teksti. Iz tega obdobja se lahko spomnim nekaj prav dobrih primerkov. Zadnja leta smo kot vedno po končanih praznikih imeli navado pri prvih kavah pregledovati čestitke in izbirati najbolj posrečene, a bera solidnih, da ne rečem dobrih, je bila vse manjša. Do letos – a to že veste.

Padec kakovosti, predvsem kreativnosti in srčnosti v čestitkah / vključno z internetnimi / si lahko razlagamo na različne načine. Najbolj pri roki je razmišljanje, da poslovnem svetu vlada tmurna atmosfera domače politike, otožnost gospodarstva in ostalih dnevnih katastrof.

Druga domneva me bolj izziva in skuša razumeti cel ciklus spreminjanja pristopa k čestitkovanju (a tudi novoletnim darilom), ki smo mu bili priča zadnjih deset, petnajst let: od ustaljene dobre tradicije ritualnih želja, preko premika k samopromociji z vse bolj individualiziranimi voščilnicami, do velike tekme z zaukazano kreativnostjo za vsako ceno, do utrujene izpraznjenosti – ne samo v opevani kreativnosti, ampak celotnega običaja, do naveličanosti in izničenega samega bistva sporočila : srečno novo leto!

Torej nekakšen proces omrtvičenja, sateacije, izpraznjenja zaradi neštetega, obsesivnega ponavljanja, pri čemer nastane absurdna implozija kreativnosti, želja in dobrih občutkov. Misli radikalnega misleca, aktivista in medijskega raziskovalca Franca Berardija, ki ponovno obuja Baudrillarda, se mi zdijo za ta fenomen zelo prikladne: » Neskončna proliferacija znakov okupira prostor pozornosti in imaginacije vse do točke, ko popolnoma absorbira libidinalno energijo družbe in oropa vse kolektivne občutljivosti s popolno saturacijo.«

Voščilnice so le mala šola večjih, pomembnejših pojavov v naših krotkih vsakodnevnih življenjih. Vsemu navkljub, z malo zamudo, a od srca - srečno novo leto!

Response-Ability?

Mednarodni festival družbeno odzivnega komuniciranja Memefest vabi vse, ki vas zanima sofisticirano, napredno razmišljanje o družbeni odgovornosti komuniciranja in uporaba le tega za resnične družbene spremembe, da prijavite svoja dela. Letošnja tema je LJUBEZEN:KONFLIKT:IMAGINACIJA.

Festival je odprt za vse. Posebej ste vabljeni vsi, ki delate v oglaševalskih agencijah in oblikovalskih studiih!

ROK PRIJAVE DEL JE 20.1.2011, zato pohitite.

Več o Memefestu najdete tukaj.

Več o festivalskih nagradah najdete tukaj.

slika: plakat 2# LOVE:CONFLICT:IMAGINATION. koncept: Oliver Vodeb, Jason Grant. Oblikovanje: Inkahoots, Fotografija: Oliver Vodeb. Več o plakatih najdete na memeblogu.

Lani ob tem času sem potoval po Avstraliji. Pot me je zanesla tudi v mesto Toowoomba. Malce redneckovski center. Takrat sem se čudil temu servisu, ki je obljubljal hkratno pranje avtomobila in domačega ljubljenčka. Hmm. Toowoomba, Toowoomba. Poglejte video izpred parih dni.

Five favorite songs of 2010. Thank you music.

Srečno Poper. Srečno vsem.

Nad samotnim zalivom na kamniti steni zapuščene hiše čaka odpirač.

Srečno.

Bonnie Prince Billy, najljubši avtor v tem letu.

Vem, tole je šele drugi post od obljubljene liste mojih favoritov 2010. No, saj še imamo nekaj dni. Fantje ga res dobro žgejo.

Tole je fotografija iz neke japonske restavracije.

Ok, ok. December je sedaj že tradicionalno čas, ko na tem mestu objavljam izbor najboljših bendov, komadov, albumov, nostopov v živo. Ne bo najboljšega, bo pa kurirana selekcija. Tukaj prvi na moji listi.The Flaming Lips. "See the Leaves".

Kaj 'razkriva' nedavna objava civilne iniciative za družino in pravice otrok?

25.11.2010 RAZKRIVAMO: "HETERO-HOMO NAVEZA" ŠE ENA ORGANIZACIJA HOMOSEKUSALNIH AKTIVISTOV, KI DELUJE V ŠOLAH

Število organizacij homoseksualnih aktivistov, za katere vemo, da so za svoj prostor delovanja izbrali slovenske šole, se veča. Tokrat smo izvedeli, da je to tudi organizacija "Hetero-homo naveza", ki deluje kot slovenska podružnica organizacije Gay-Straight Alliance (GSA), ki izvira iz ZDA. GSA je organizacija, ki združuje šolske(??) homoseksualne organizacije z namenom, da bi šolarje učili o »homofobiji, spolni identiteti in spolni usmerjenosti«.

Taka organizacija očitno obstaja na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, saj nam je bralec www.24kul.si poslal vabilo te organizacije na prvi simpozij, ki je bil v četrtek, 20.5.2010, ob 16:00 v predavalnici Gimnazije Bežigrad, v učilnici 05. Na programu je bil ogled filma "Milk" (Gus Van Sant, 2008) »ter pogovor o filmu ter o sporočilu, s katerim osvešča gledalce o diskriminaciji glede na spolno usmerjenost.« Očitno pa to ni bil edini namen, saj v nadaljevanju vabila piše: »Povod za srečanje je, poleg osveščanja, še širitev koncepta GSA po drugih šolah v Sloveniji. Prosimo vas, da povabilo na simpozij razširite še med dijaki raznih šol, ker je naš cilj, da imamo minimalno tri predstavnike iz vsake šole, ki bi jih zanimalo načeti tovrstno skupino na njihovi šoli.«

Pritisk homoseksualnih organizacij, ki razširjajo radikalno homoseksualno ideologijo in skušajo prevzgojiti otroke v šolskih prostorih, je postal izredno intenziven. Vse te aktivnosti največkrat potekajo brez dovoljenja in celo vednosti staršev. »Vrednostno nevtralen« šolski prostor očitno postaja eno osrednjih področij delovanja organizacij homoseksualnih aktivistov, otroci pa v šolah postajajo žrtve njihovih sebičnih interesov.

To se mora nehati! Osnovnošolce, dijake, študente, starše in učitelje zato prosimo, da nam sporočijo čim več podrobnosti o dejavnosti homoseksualnih aktivistov po vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah. Za vse, ki nam boste pomagali z informacijami, zagotavljamo varovanje vaših osebnih podatkov, v kolikor se sami ne želite izpostaviti. Vaša pomoč v obliki informacij je sedaj ključna, da bomo lahko preprečili nadaljnje nasilje nad otroki.

Civilna iniciativa za družino in pravice otrok

V nadaljevanju si preberite celotno vabilo, ki so ga poslali dijakom Gimnazije Bežigrad v Ljubljani:

Vabilo:

Spoštovani,

Vabljeni na prvi simpozij, ki bo v četrtek 20.5.2010 ob 16:00 v predavalnici Gimnazije Bežigrad, v učilnici 05, kjer bo potekal ogled filma "Milk" (Gus Van Sant, 2008) ter pogovor o filmu ter o sporočilu, s katerim osvešča gledalce o diskriminaciji glede na spolno usmerjenost. Mi verjamemo, da imamo vsi enake pravice, ne glede na spolno orientacijo.

S tem se ukvarja naše skupine GSA ali Gay-Straight Alliance oz. Hetero-Homo Naveza. Povod za srečanje je, poleg osveščanja, še širitev koncepta GSA po drugih šolah v Sloveniji. Prosimo vas, da povabilo na simpozij razširite še med dijaki raznih šol, ker je naš cilj, da imamo minimalno tri predstavnike iz vsake šole, ki bi jih zanimalo načeti tovrstno skupino na njihovi šoli.

Mi, kot miroljubna organizacija, smo osredotočeni proti diskriminaciji vsake vrste, s poudarkom na LGBT skupnostih.

Če vas zanima, kontaktirajte: [email protected]

Za več informacij, pojdite na: http://words.gimb.org/gay-straight-alliance/

Se vidimo!

Elliott Szentpeteri, predsednica skupine GSA Bežigrad

---------- Gimnazijce, ki so samoiniciativno ustanovili in vodijo Gay -Straight Alliance dobro poznam. Všeč so mi. Enako mi je všeč, da želijo živeti v strpnem, vkljujočem in odprtem okolju, še bolj, da so zato pripravljeni tudi nekaj narediiti.
Ob objavljeni vsebini takoimenovane Civilne iniciative za družino in pravice otrok se pojavljajo čudni občutk - ne toliko zaradi nerazumevanja, predsodkov in takojšnjih stigmatizacij kot zaradi skrajno agresivnega tona v imenu družine in pravic otrok ter prav prihuljenega poziva bralcev k anonimnnim ovadbam dejavnosti, ki so podpisana z osebnimi imeni.

PS: Dve izmed desetih ustanoviteljev in aktivnih gimnazijcev v Gay- Straight Alliance sta tudi moji hčerki - brez mojega dovoljenja, ker ga ne potrebujeta in z mojo vednostjo, kar jemljem za njuno zaupanje in moj privilegij.

BEFORE YOU PLAY

You shut one eye
You peer into yourself
Peep into every corner
Make sure there are no nails no burglars
No cuckoos' eggs

Then you shut the other eye as well
You crouch, then jump
Jump high, high, high
Right up to the top of yourself

Then your weight drags you down
You fall for days and days as deep as deep
Down to the bottom of your abyss

If you're not smashed to bits
If you're still in one piece and get up in one piece
You can start playing.

Vasko Popa /Iz zbirke Shepherd of wolves

Majina predzadnja dva blog posta sta me na nekaj spominjala. S čopičem narejeni napisi na steno, čeprav resni in lepo pošlihtani, so mi bili všeč. Malce naivno in otročje pa vendar seveda prav zares. In lep projekt, ki ga je Maja vidla na Beneškem bienalu, me je nasmehnil.

Jonathan je malce drug trip. Prvič sem zanj slišal pred tremi leti v Hamburgu, ko sem gledal knjigo z Jonathanovim podpisom in posvetilom, ki jo je podaril prijatelju pri katerem sem živel. Ne spomnim se točno več kaj je bilo v tem posvetilu napisano, vem pa, da sva se z Alainom kar dobro narežala.

Jonathan Meese je verjetno največja zvezda zadnjih let med nemškimi umetniki. Slikar, scenograf, performer, inštalater ;) in predvsem nepredvidljivi zmešanec, za katerega je težko reči kdaj misli s svojo umetnostjo resno in kdaj se enostavno zajebava. Sicer pa se sprašujem ali je to vprašanje sploh pravo, ko govorimo o umetnosti.

Všeč mi je njegova uporaba teksta in fotografij, ki jih nekako zliže v hitro sliko. Zdi se mi simpatičen model, in nekatera njegova dela bi obesil doma ali pa na Popru na steno. Še raje pa bi se z njim vsedel tam nekje v Hamburškem Reperbahnu v kakšno špilunko.

Iz Hellerjevega bloga:

The real street art in Ljubljana (or any city for that matter) is not the cool graffiti and stickers (although there’s plenty of that) but the markings on the street rendered by the anonymous workers in the local departments of traffic and highways.

Boulevards, avenues, and streets are increasingly painted and stenciled with letters and patterns that rival some of the most creative graffiti (remember Abbey Road). Here, from my window in the Hotel Slon on the main drag in Ljubljana, Slovenia, is one of the best street art/designs I’ve seen.

Read more: Imprint-The Online Community for Graphic Designers | Real Street Art in Ljubljana http://imprint.printmag.com/daily-heller/street-art-ljubljana/#ixzz15v6tQACW

Ponavljam, dopolnjujem, ostajam očarana.

Vsak hip se bodo zapra vrata Beneškega arhitekturnega bienala. Vredno je pohiteti in si ga ogledati, še posebej ker so Benetke sedaj lepo izpraznjene in megličaste; v popoldanskem somraku vztrajno priklicujejo literarne opise Thomasa Manna in Henryja Jamesa.

V Arselau in v Giardinih je vsega dosti za slišati, videti, začutiti in razmisliti. Na poti domov si na večernem vlaku zadovoljna in utrujena družbica dela nepopolno short listo vtisov: vsekakor je obvezen Avstralski paviljon, Japonski, Kanadski, Nizozemski, Romunski, Češki, Francoski pa še kak.

Zame nujno tudi Srbski. Uvrščam ga v vzorčen primer kategorije afektiivizma, ki ga Brian Holmes definira približno takole: novi (tudi stari v novem kontekstu), drugačni izrazi osvobajajo afekte, afekti pa se dotaknejo - nove prisotnosti, geste, govor, srčni in pametni izrazi spremenijo kvaliteto kontaktov, odnosov med ljudmi, se jih dotikajo, lahko premikajo, ganejo, in spreminjajo. Umetnostne tehnike so sposobna multiplicirati te neposredne spremembe in ubirajo nove miselne in čutne poti ter šiirijo teritorije zasebnih ukleščenosti.

V osnovi gre za iskanje novih načinov bivanja, svežih, drugaćnih povezav in koeksistence, ne le med ljudmi, tudi s predmeti, okoljem, naravo. Včasih se začne z dotiki kože, spremenjenim srčnim utripom, preprosto poezijo napisano na steno, z drevesom v starem emajliranem loncu na koleščkih, ki se ga pelje na sprehod – tu je še kolesarski zvonček, v veselje ali v pomoč pri novem pohajkovanju.

Escher

Forward to Basics - Openwear Collaborative Collection Workshop from Openwear on Vimeo.

Ljudje pravijo, da se v Ljubljani končno nekaj konkretnega dogaja. Da postaja lepša, bolj moderna, bolj svetovljanska. Delno je to res: mesto se je prijetno odprlo k reki in nekaj novih mostov dobrodošlo povezuje in približuje oba njena bregova.

A kaj lahko še razbiramo iz topografije pospešene preobrazbe predvsem popularnega in všečnega središča mesta? Kaka mestna vizija vodi spremembe? Mar lahko opazimo kake resne primere socialne inovacije? In končno kaka ideologija se vpisuje v prostor?

Če se še tako trudimo, pravih socialnih izboljšav ni opaziti, pa tudi globljih vizij ne. So pa vidni in hvaljeni hitri procesi redizajniranja Ljubljane. Ti največkrat ostajajo na njeni površini in se odpovedujejo kakršnimkoli zahtevam po pomenu, razen tistemu, po takojšnji realizaciji in hitri všečnosti. Njihova edina vizija, če ta obstaja, je kulturna konzumacija in potrošništvo. Vsekakor je to početje daleč, zelo daleč od razumevanja, da javni prostor potrebuje večpomenskost, lokalno obarvanost, spoštovanje spominov, tudi čudaštva, a da naj hkrati vabi k nadaljnjem naseljevanju več in različnih pomenov. Kaj šele, da bi novi prostori omogočali srečevanja med različnimi družbenimi skupinami, srečevanje drugačnih ljudi, drugačnih zamisli in da bi bili prostori presenečenj, širjenja mentalnih horizontov in refleksij.

Mestna osredotočenost na hitro rast in spremembe razjeda fine in življenjsko pomembne občutke kompleksnosti in brezčasnosti - kaže na nesposobnost tenkočutnega zaznavanja in spoštovanja drugih obdobij in drugačnih vrednot ter estetik (na primer tudi tistih iz povojnih socialističnih in jugoslovanskih časov). Za prostore, ki dopuščajo napetosti in trenja v vizualnem predvsem pa v družbenem smislu, je potrebna toleranca, domišljija, bistveno več znanja, predvsem pa večja demokratičnost kot jo trenutno premore mestno vodstvo. Kako take prostore prepoznamo? Ker so avtentični, ker pulzirajo, ker so vitalni.

Tu ne govorim o nostalgiji po preteklih časih, čeprav je v malih količinah prijetna, v prevelikih pa vedno statična – dobre prostorske intervencije namreč prepoznavajo in cenijo kulturni, ne samo zgodovinski spomin prostora ter so usmerjene v sedanjost in prihodnost tako, da odpirajo nove pomene in namembnosti ter omogočajo nadaljnjo organsko rast.

Mali primer: da ne bo vse abstraktno, bom tu omenila Prule, kjer domuje naš studio. Ko so Prule in Špico odkrili mestni promoterji, se je pričel proces skritih razlaščevanj staroselcev, upokojencev, obrobnežev in vseh dotedanjih raznovrstnih uporabnikov, ki so imeli kraj radi in mu dajali svojevrsten pečat. Ta del Ljubljane je bil vedno zelo drugačen od vseh drugih, ponašal se je z atmosfero prijetne pozabe, starih balinišč, popoldanskih zamišljenosti, mešanja kultur in večernih veseljačenj na improviziranih in napobrkovanih splavih. Vsekakor kraj ni bil ugleden, a malokdo bi mu odrekal veliko dušo.( Za peščeno obrečno stezo pod starimi vrbami in kamnitimi bloki so še najbolj veljala občutja posvečenosti.) To so čutili stalni sprehajalci in obiskovalci, a tudi tisti, ki jih je le naključje pripeljalo v ta konec mesta.

Zdajšnja preobrazba Prul in Špice nedvomno razveseljuje pogled turistov in vseh tistih, ki prej niso imeli dovolj občutljivosti in imaginacije, da bi kraj zaznali v njegovi svojskosti.

Pravijo, da bi tudi mi morali biti zadovoljni: zdaj je Špica urejena, ukročena in sodobna, našim in sosednim prostorom pa je nedvomno zrasla tržna vrednost. Le zakaj nismo?

/Špica kot je ni več- fotogrrafija: Rok Klemenčič/

Last month, the standards editor at The New York Times wrote a memo that shocked — shocked! — bloggers everywhere. He asked Times writers to avoid using the word “tweet” (as in, “to say something on Twitter”). “We don’t want to seem Paleolithic,” he wrote. “But we favor established usage and ordinary words over the latest jargon or buzzwords.”That the Internet’s reaction was so swift and harsh only proves the point: the techno-savvy population can’t even conceive of the existence of a less savvy crowd. If you use jargon every day, you can’t imagine that millions of people have no idea what you’re talking about.. He writes "But one day it occurred to me: how would they know? All of these buzzy social networking sites like Facebook and Twitter sort of crept up on us. The government never mailed fliers to every household explaining what it’s all about. As a public service, therefore, I’m offering a handy clip-’n’-save guide to the social networking services you’re most likely to hear about at this summer’s barbecues. (Warning: This is an extremely basic overview. If you’re already someone who, you know, tweets, this will all seem like old news. But it’s not intended for you.)": Več

Douglas Rushkoff bo 11.10. v sklopu spletne akademije MaybeLogic vodil desettedensko izobraževanje, ki se ga da za 150 $ udeležiti preko spleta.

Nekaj misli iz predstavitve programa: The course is as appropriate for activists as it is for marketers, and for artists as it is for parents. In the emerging, highly programmed landscape ahead, we will either create the software or we will be the software. It’s really that simple: Program, or be programmed. Choose the former, and we gain access to the control panel of civilization. Choose the latter, and it could be the last real choice we get to make.

Priporoćamo.

Narezane paradižnike pokuhavamo na zelo malem ognju. To počnemo čim dlje, da se napravi omaka s pravo konsistenco in okusom. Le ta se tako zgosti in pridobi na sladkobi. Vmes pridamo nekaj celih ali narezanih strokov česna, da se v paradižniku zmehčajo in ga oplemenitijo. Počasi in v majhnih dozah zalivamo z olivnim oljem. Solimo in popramo. Na koncu dodamo na roko nacefrano mozzarelo- najbolje bivoljo. V vroči omaki jo pustimo samo toliko, da se malce razpusti. Preden serviramo, dodamo še natrgane liste bazilike. Omaka paše seveda na testenine. Če imate čas, jih napravite sami.

»V danih okoliščinah postajajo dobrine, ki prinašajo srečo, tudi same elementi nesreče. Danes se zaradi ustoličenja skupin moči kot družbenega subjekta poraja mednarodna grožnja fašizma: napredek se spreobrača v nazadovanje. /…./da palača športa, topoumno likvidira metafiziko, bi bilo celo brezpomembno, da pa ta v družbeni celoti sama postaja metafizika, ideološki zastor, za katerim se pripravlja realno zlo, ni brezpomembno.« Adorno, Dialektika razsvetljenstva, 1947

Dolgo časa sem imel pokvarjen gramofon. Pred dvema tednoma, po tem, ko sem ugotovil, da je moj pokvarjeni nepopravljiv, sem na mojo srečo dobil novega. Oz, starega, od starega frenda, ki ga je pred njim uporabljal moj najboljši prijatelj. Z njim sva preposlušala največ glasbe in glasba naju je vezala in naju še vedno veže na nepredstavljivo magičen in kozmičen način.

Če kaj, potem vinilkam pašejo takšne zgodbe in zame se je perfektno sestavila. Če primerjam vinilke z današnjimi digitalnimi formati je primerjava zame precej bizarna. Že dolgo nazaj sem nehal snemat cd-je z muziko, ki sem jo zlowdal z neta. Ponavadi so to bili mp3 fajli, ti cd-ji pa so se kopičili in kopičili, moj odnos do velike večine njih je bil slab, slab pa je bil tudi njihov zvok. S torrenti si pomagam, ko želim poslušati glasbo, ki je še ne poznam ali pa jo je zelo težko dobiti. Sicer cd-je kupujem. Res je recimo, da ne bi nikoli kupil cd-ja skupine U2 (četudi bi jo recimo v času kakšnega napada želel poslušati)ampak bi si takšno glasbo, takšnega benda vedno snel z neta. Iz principa. Mp3 fajle poslušam na mp3 predvajalniku, v mestu in v avtu, ker tam nimam cd-playerja, temveč samo kasetnik. A o kasetah kdaj drugič.

Tale filmček- zgodbo o človeku in njegovih ploščah bom podelil z vami. Kot nalašč za razumevanje obsesije do katerega lahko človeka pripeljejo prave plošče. Čeprav je tale zgodba malce tragična. Hmm.

Skoraj že v mraku se po neznosno vročem in malcene tesnobnem tednu peljem k Petru in Ireni Hawlina v Lipico pri Škofji Loki. Na poti med polji koruze in pšenice razmišljam o kopanju v Sori. Koomaj se usedlemo pod jablano, da bi opazovali prihajajočo nevihto, povsem mimogrede in z obžalovanjem porijavim, da imam s seboj brisačo, saj da sem cel dan upala, da bomo lahko skupaj bredli po plitvinah pod mostom. Morda pa po nevihti, rečem kar tako. A pri Petru je redko kaj kar tako. Še isti hip se sedaj že v prvem dežju vkrcamo v avto. Čez drn in strn, po kuclastih kolovozih, skozi goščo in blato in kljub Ireninim vzdihom in skrbi, da bo avto nasedel ali se pogreznili v živ pesek, se pripeljemo na tiho obrežje Sore.

V trenutku sva s Petrom v vodi, dež veselo pada, Peter odkrije zdravilno blato, se z njim maže po celem telesu in se preoblikuje v grške atlete. Zraven kot običajno zanosno tuli, Irena na obali postalne fotoreporter, jaz pa srečen mrož.

Potem se vračamo po drugi poti skozi sosednjo vas. Še moker in pol gol Peter ugleda staro štirno, ki jo je vredno poslikati in naju z Ireno po mali lekciji o fotografiranju povabi na dobro večerjo.

Bil je lep, viharen in občasno z milo luno obsijan večer.

Je bil zveneči naslov zanimive konference, ki se je nedavno odvijala v Birbecku, delu University of London. Konferenca je združevala velike mislece, teoretike, praktike in nekatere skoraj pop ikone različnih disciplin – od teoretične lakanovske psihoanalize, preko jungovskih in freudovskih psihoterapevtov- praktikov, ekonomistov, filozofov, sociologov, psihologov do kulturnih antropologov in literarnih kritikov. Na primer James Oliver (njegova je modna affluenza), Susie Orbach (emocionalna pismenost), Etienne Balibar (soavtor in prvi učenec Altusserja), Benard Stiegler (individualizacija v potrošniški družbi), Lisa Appignanesi ( Mind, Mad and Sad: A history of Women and Mind Doctors from 1800) in naša Renata Salecl, ki se mi je le zaradi nacionalne olike zapisala na koncu (in ki je brez navijaške nogometne evforije na konferenci blestela z izbiro teme, jasnim podajanjem in podobo, ki prepleta novoodobno mamo, živo rdeče našminkano MM, eksotiko in zdaj že šarm ex vzhodnoevropskega socializma in nedeklariran humor). Zaradi bolezni je umanjkal le Zygmund Bauman, ki sem se ga zelo veselila in ki naj bi z uvodnim predavanjem uglasil zadnji dan konference in po mojih pričakovanjih povezal centripetalna podajanja udležencev.

Nosilne teme agende so bile zveneče in provokativne: Zakaj bi danes še kdorkoli pri zdravi pameti želel plačevati psihoanalizo?, Psihoanaliza in/ali poliitična ekonomija?, Homo psychologicus na trgu, Trg kot subjekt, Trg v terapevtski sobi, Libidinalna ekonomija, Finance, fetišizem in juissance, Homo economicus na kavču.

Konceptualist konference, kulturni teoretik, David Bennet je v prvem referatu postavil okvir konference, kot si jo je zamisli v smislu lažne dihotomije med homo economicus –om kot racionalnim, avtonomnim in zainteresiranim subjektom, ki operira na enako racionalnem, samoregulativne trgu (klasična politična ekonomija, neoliberalizem) ter homo psyhologicus kot iracionalnem subjektom, ki ga premetavata strah pred bolečino in želja po užitku, iluzije denarja ter njegove globoke nevroze, fantazije in psihopatologije,ki so hkrati individualne in kolektivne.

Kot nekomu, ki izhaja iz psihologije, so mi bile najbolj domače izpeljave teorij Freuda, Abrahama, Ferenczija, ki dekodirajo denar in njegove transakcije v neposredni povezavi z mnogimi nezavednimi motivi (hkrati pa tudi sami očetje in strici psihoanalize, je opozoril Bennett, niso nikoli prav resno razčistili s svojim odnosom (donosom) do visokih honorarjev, ki so jih zahtevali od analizantov). Bolj izzivalna in aktualna so bila vprašanja, kako povezati te diskurze z diskurzi ekonomije, predvsem pa današnjo globalno ekonomsko krizo in gospostvom trga.

Predvsem so mi bila zanimivi avtorji, ki so ugotavljali, da je ekonomija »globoko psihološka zadeva«, kar se še posebej izraža v intenzivnih emocijah in patologijah, ki jih ustvarjajo ekonomske neenakosti, vse bolj nevidno potujoči in izmuzljivi denar in vsesplošno sprejeta logika trga.

Konferenca jasnih zaključkov ni podala, a tega tudi ni bilo za pričakovati. Je pa multidisciplinarnost pristopov, ki so bili včasih med seboj poogosto mimobežni, zastavila marsikomu drugačna, nova vprašanja, ali pa stara postavila na glavo.

Inačica Nele M.

Črv, ni samo genialni priimek, Erwin je model, ki ustvarja umetnost s toliko inteligence, da je njegov humor celo resen. Tukaj intervju: za okus. Iam a big fan.

V vedno aktualni knjigi Psihopatologija vsakdanjega življenja je Freud že davnega leta 1901 opisoval vzroke in pomene lapsusov v govoru, pri pisanju, branju. Po njegovem ljudje pogosto nehote izrekamo misli, verovanja, želje, ki jih zavestno ne bi želeli povedati, včasih celo niti misliti ne.

Te dni v Delu berem: »Vlada je v državni zbor poslala tri zakone s področja trga dela, ki naj bi pripomogli uveljavitvi koncepta varne prožnosti: novelo zakona o delavnih razmerjih, o urejanju trga dela in o malem delu…..« V nadaljevanju Pahor izraža zadovoljstvo nad sprejemom paketa "dobrih" zakonov, ki drastično spreminjajo pravice delavcev, zmanjšujejo odpravnino, krajšajo odpovedne roke. V isti sapi poudarja, da je vlada v zadnjem letu »okrepila elemente socialne kohezivnosti« ter da v imenu le-te ni možno čakati na soglasja socialnih partnerjev, sindikatov ipd.

Berem in se ne strinjam z grobim in enostranskim posegom v delovno pravo. Pahorjeva spremljajoča razlaga je samozadovoljna in polna kontradikcij, a kar še posebej dotolče je, da je vlada ali pa kar njen predsednik (+ morda kak pr brihtnež) kunštno poimenovanla nov paket zakonov » koncept varne prožnosti«. Sloganovsko skropucalo, ki bi pristojalo kakemu japonskemu avtomobilu, je polno puhlosti in cinizma. Ali pa je morda vladi ušla misel, ki odkriva svoje bistvo in precizno sporoča delodajalcem: varno in prožno odpuščajte zaposlene?

Sodelujemo s skupino mladih, nadarjenih, resnih in razmišljujočih ustvarjalcev. Skupaj delamo projekt, ki vpleta ljudi, ki živijo na skrajnem družbenem robu ali celo preko njega. Iščemo načine, ki odpirajo poti k njihovim vsaj delnim reintegracijam in opolnomočenjem, hkrati pa želimo, da bi jih ljudje sprejemali bolj razumevajoče, naklonjeno in z več imaginacije. Tokom prvih tipajočih konceptualnih faz so se pojavila vprašanja: zakaj in kako ne ustvariti v prostoru, ki je prenasičen s podobami, besedami, mislimi, predmeti, še nove, prerivajoče se zamisli, sporočila, kako ne kričati in ne »smetiti«, v točki utrujenosti in zastoja pa tudi dvom, ali ima sploh smisel javno komunicirati te in druge teme.

Take misli nas tudi sicer občasno obiščejo v Popru, ki o sebi pravi, da dela stvari vidne.

Prebiram Junga in sreča me stavek: »Česar ne moremo videti in slišati, ne moremo poznati; česar ne poznamo, se bojimo; česar se bojimo, sovražimo; kar sovražimo, hočemo uničiti.«

Fleet Foxes (live)



Flaming Lips



Supergrass



The Black Crowes



John Frusciante

Zadnje čase se veliko ukvarjam s teorijami in praksami ideologij. Posebej me zanima vseprisotna ideologija kreativnosti, kaj vse se skriva za njo, koga nagovarja in katere mite izkorišča. O tem pišem daljši tekst, ki se zaenkrat spotika. Misli so še neurejene, a kot običajno v takih primerih, delujejo kot magnet za vse, kar je povezano s temo. Po dolgem času z Andrejem skupaj kosiva. Govoriva o pomladi, kolesih, otrocih, o Kresalovi (le nujno), o mojem in njegovem delu. Andrej je zelo dober urednik otroških knjig, zadnje leto pa še pesniške zbirke – kakoo lepa in smiselna kombinacija. Beseda da besedo in Andrej pripoveduje, kako njegova kolegica raziskuje vpliv ideologij na prevode otroških knjig v času socializma. Tega je bilo sorazmerno malo, pravi. Potem se spomni primera iz Pike Nogavičke, saj sva oba njena fena.

»Saj veš, da Pika vedno omenja svojo mamo, ki da jo gleda izza oblakov? No, tu je nastopila ideologija. V izvirniku niso bili oblaki ampak nebesa.«
»Kaj?« sem nejeverna, » In kaj si ti naredil?«
Andrej me gleda in pravi, da so seveda ob novi izdaji prevod popravili.
»Ampak prej je bilo lepše in bolj prav,« ugovarjam.
Andrej se z menoj strinja, a kaj ko prevod iz pedesetih ni bil resničen.

Med premolkom in nabadanjem solate mi je, bivšemu otroku brez mame (oziroma s tako izza oblakov) postalo povsem jasno, zakaj ljudje ne želimo biti osvobojeni ideologij.

Nekdo polije galone živih barv na prometno križišče v Berlinu. Ostalo opravijo avtomobili in spremenijo sivo cesto v noro igro čudovitih barv. Pred samim aktom "slikanja" so na mestu fotografi in snemalci in internet hitro opravi svoje. Kdo je to napravil? Za enkrat se ne ve. Smart, lepo, dobro. Če gre za komercialno akcijo, upam, da je tak tudi naročnik.

Komunikacija, ugotavlja na mnogih mestih Bauman, je ključni element premostitve razlik, ki jih ustvarja nepregleden pluralizem, intelektualci/prevajalci/komunkatorji/ pa so intermediarni mehanizem, ki ustvarjajo povezave med posamezniki, ki izhajajo iz različnih tradicij, kultur in filozofij ter so nekakšno vezivno tkivo nove javne sfere. Zato morajo razvijati posebna znanja in orodja, ki jim bodo omogočila, da se bodo znašli v nepregledni množici idej, mnenj, konceptov, kompetenc ter vplivali na komunikacijo v skupnostih.

Naš studio že dobrih šest mesecev vodi evropski projekt edufashion, ki se prvenstveno ukvarja z etičnimi dilemami mode in ustvarjanjem novega modela povezovanja in prepletanja / tudi ekonomsklega / različnih akterjev v modno-tekstilni industriji. Tokom dvoletnega projekta bomo postavili trajnostni portal, kjer bodo združena stara in nova znanja, informacije ter najrazličnejša orodja, ki naj bi opolnomočila posameznike in združbe v svetu mode, od študentov modnega oblikovanja, njihovih profesorjev, mladih oblikovalcev, a tudi že uveljavljenih alternativnih dizajnerjev do obrtnikov, šivilj, malih proizvajalcev, naredi-si-sam ljubiteljev in sodobno ter etično naravnanih kupcev ter podpornikov.

Pomemben del portala bo slonel na dejavnem prispevanju čim večjega števila članov bodoče skupnosti, predvsem pa bo imelo veliko vlogo iskanje rešitev in nove oblike kreacije in produkcije mode na osnovi crowdsourcinga (nekakšen odprtokodni sistem, ki se izgrajuje z množično/skupno participacijo v ustvarjalnem procesu v vseh fazah).

Toliko v grobem. Od tu naprej vam lahko zaupam, da delo na projektu pomeni stalno iskanje, dialoge, prepričevanja med petimi partnerji, pri čemer je večjezičnost mnogo manjši problem kakor povsem različno razumevanje posameznih besed, pojmov, pristopov, filozofij tako med različnimi disciplinami kot med različnimi osebnimi zgodovinami.

Ne redko se znajdemo v gošči nesporazumov, ki za seboj potegnejo nezaupanje, prehodno slabo voljo, manjšo motivacijo. V studiu ugotavljamo, da je poleg konceptualne osnove projekta, ena naših ključnih vlog “prevajanje, tolmačenje” v smislu Baumanovih napotkov.

Na zadnjem srečanju partnerjev EDUfashion v Kopenhagnu smo se zato odločili, da skušamo narediti poenoten slovar pojmov, ki se pojavljajo v projektu. Predvsem pa so, smo ugotovili, nujna osebna srečanja, saj so komunikacijske tehnologije kljub udobnosti in vse večji dovršenosti omejujoče, predvsem so neobčutljive za odtenke in nujne digresije v ustvarjalnih debatah.

The Dirty Three



Bonnie Prince Billy



Sufjan Stevens

Nine Inch Nails



Kurt Vile

Rada hodim. Po mestu, po gozdu, po podeželju, ob morju, sama in v družbi. Hoja in pogovor gresta skupaj. Ritem hoje, zvok korakov, občasen predah, ptičje petje ali nepričakovan prizor odzvanjajo v ritmu stavkov, v premolkih, v raztreseni zbranosti. Dobra hoja z dobrim sogovorcem, kaj lepšega?
O hoji kot o poglabljanju in negi duše pogosto razmišlja Thomas Moore.

Hoja je lahko tudi skrajno urbano početje. V mestih, ki so zavzeta z avtomobili in/ali preveč uhojenimi sterilnimi peš conami v polepšanih središčih, lahko postane hoja po mestnem drobovju akt prevrata. Je v nasprotju z duhom sedanjosti sodobnih mest, ki promovira točno določene cirkulacije in poglede: s tem ko zaviješ iz uhojenih poti, odkrivaš druge, marginalne reprezentacije in pozabljene ali prezrte resnice mesta. Taka hoja vsebuje sama po sebi lastnosti nasprotovanja avtoriteti in elemente radikalnosti, predvsem pa se upira banalizaciji, s katero so vsakdanje izkušnje neposrednega okolje zamrznjene, zabetonirane v monotonijo in enoplastnost.

Merlin Croverly v svojih knjigah raziskuje dela različnih avtorjev, mislecev, pesnikov in pisateljev, ki so občutili pomene urbanega življenja kot velike skrivnosti, ki ne more biti instantno spoznana, a hkrati kot vir včasih tudi temačne in goste domišljije. Pogled na sedanjost mesta so raziskovali skozi potapljanje in odkrivanje preteklosti, enako kot psihoanaliza odraslega, ki se ozira v otroštvo.

O hoji kot čistem razveseljevanju podplatov pa drugič. Dobrodošla pomlad.

Rusi, utrujeni naših zahodnih spoliranih videov so odprli tajne dosjeje eksperimentov iz preteklosti in lansirali tole množično orožje. Podatkovna sfera medijev že kaže prve znake infekcije z neznanim smejalnim krčem. Kaj bi bil protiodgovor zahoda? Morda Britney Spears?

I feel love uporablja predvsem taktiko komunikacijskega pristopa Culture jamminga. Torej semiotičnega konflikta, ki skozi trenje odpira prostor za dialog. Rekontekstualizacija logotipa I feel Slovenija mu spremeni pomen in odpira vprašanja.

V tem primeru sicer ne moremo govoriti o »čistem« Culture jammingu, ker ne interveniramo v drug medij- tukaj gre namreč za posredno nematerialno intervenco: uporabljamo lastni komunikacijski medij, ki ga strateško obvladujemo.

Čeprav torej ne gre za intervenco v drug, tuj medij, kampanja vedarle gradi medijskost s tem, ko uporablja moč ali morda bolje nemoč pravnih in simbolnih režimov. Če gre pri Culture jammingu v osnovi za intervenco v tujo lastnino, npr. billboard je last tistega, ki ga najema, je v tem primeru lastnina simbolni kapital I Feel Slovenija.

Kot sem že velikokrat povedal je prav ta, z muko in velikim denarjem ustvarjen simbolni kapital hkrati moč in ne moč označevalca. Bolj kot komuniciranje sledi trdnim zakonom znamčenja- tržnega bendinga, lažje je prevpraševati njegovo dogmatično moč.

Ste morda kdaj pomislili kako bi uporabili metodo Culture jamminga pri odprtokodni blagovni znamki?

Zame je ta kampanja zanimiva predvsem, ker sedaj vsebuje nekatere elemente remiksa. Interno je v studiu Poper remiks komercialne in nekomercialne kulture. Poper je podjetje, ki deluje na trgu, hkrati pa s komunikacijsko ekpertizo presegamo omejenost komunikacijskih praks, ki so osredotočene na tiste mehanizme trga, ki predvsem zapirajo možnosti za enakovredno vrednotenje in spajanje simbolnih in finančnih kapitalov. Vprašanje je seveda kako takšno remiks kulturo institucionalizirati. Po mojih izkušnjah preteklih let je to zaradi mnogih ovir izredno težek in ambiciozen cilj. Na drugi strani pa je I feel love uporabil obstoječe kulturne artefakte (različnih (sub) kultur) in jih ustvarjalno organiziral v novo kompozicijo. Namen je seveda komunikacijski, artistični komentar.

A, če se vrnem h komunikacijskim pristopom. Culture jamming, če je apliciran pravilno, ima izredno močne komunikacijske učinke. Njegova logika pa je predvsem kreacija skozi destrukcijo simbolnega. Ustvarjalna destrukcija. Kot vsaka teorija in praksa pa ima CJ svoje omejitve.

Remiks in Culture Jamming sta kot brat in sestra. Termin Culture Jamming je popularizirala glasbena skupina Negativeland. Prav to skupino pa je tožila založba Island Records, ker so Negativeland remiksali komad skupine U2.

Remiks je za nas kot komunikatorje lahko pomemben teoretski in praktični okvir. Tako kot Culture jamming razume znake, besede, podobe kot odprte, svobodne dele naše skupne kulture. Oba pristopa delujeta na metanarativni ravni. Sestavljata zgodbe na večih ravneh in hkrati smiselno selekcionirata informacije iz okolja. Obe sta vrhunski praksi medijske pismenosti in komunikativnega delovanja. Remiks pa za razliko od Culture jamminga vsebuje tudi bolj eksperimentalno dimenzijo, kjer so rezultati precej nepredvidljivi. Njegova politična dimenzija ni tako eksplicitna kot pri Culture jamingu. Manifestira se predvsem v uporabi, ponavadi pravno zaščitenih delov kulture, čeprav rezultat remiksa v smislu reprezentacije niti ne rabi nujno vsebovati politične izjave. Tukaj gre predvsem za akt delitve, ta pa je del same narave vsakega procesa ustvarjanja.

Remiks prihaja iz glasbe a seveda ni omejen zgolj na njo. Prvi tekst, ki ga morajo vsako leto morajo prebrati moji študentje, je prepis pogovora o različnih konceptih avtorstva med bobnarjem Metalice, Larsom Ulrichom in Chuck D-jem, ustanoviteljem legendarnih Public Enemy (mimogrede Chuck D je tudi grafični oblikovalec). Prvič zato, ker menim, da je glasba medij iz katerega se lahko oblikovalci izjemno veliko naučijo (velja tudi obratno) in drugič zato, ker je potrebno razumeti nove pogoje ustvarjanja kulture.

Voditelj na začetku oddaje Ulricha vpraša za kaj pri celotni stvari gre. »In essence it's about control« mu le ta odgovori.

Leta 2006 je Slovenija poslala na vojaško misijo v Irak 4 slovenske vojake. Vsakdo, ki je hotel takrat le malo razmišljati, je kljub piarovskim eufemizmom, da gre za mirovni poseg in da so naši vojaki le v inštruktorskih vlogah, vedel, da se bo Slovenija s tem simbolno in dejavno udeležila Bushove osvajalne vojne. V našem studiu, ki je bil še v povojih, smo bili nad ravnanjem vlade ogorčeni, nad medlim in po večini nekritičnim odzivom javnosti in civilne družbe pa nelagodno presenečeni. Zato smo sprožili kampanjo Kaj poživlja Slovenijo?, ki je prevpraševala vladno odločitev iz različnih vidikov. K sodelovanju smo povabili nekatere nevladne organizacije, ki se na povabilo niso odzvale. Spoznavali smo, kako hromeč je strah pred neugodnimi vladnimi reakcijami pri posameznikih, še bolj pa pri institucijah, ki so (so)financirane iz strani države, hkrati pa ugotavljali, da gre mnogokrat za preozka in preveč drobljena samorazumevanja in poslanstva posameznih organizacij. Doživeli smo tudi nepričakovane podpore in velikodušna sodelovanja, ki se jih sploh nismo nadejali. Na primer skupina študentov je na temo kampanje prispevala odličen umetniški ročno animiran film.

Danes smo zdovoljni, da smo kljub mnogim frustracijam in neugodni klimi intervencijo izpeljali. Četudi so vojaki v Iraku ostali, so s kampanjo sličnomisleči dobili potrditev, da v svojih stališčih niso osamljeni, mnogi drugi pa so ugledali navidezno nedolžno vojaško operacijo v novi luči. Intervencija je bila temeljito vajeništvo za nadaljnjo družbeno vpleteno delovanje; tudi na njenih izkušnjah smo gradili našo morda najbolj tvegano in nasproti skoraj vsem družbenim tokovom upirjeno intervencijo za osveščanje problematike izbrisanih leta 2008. Ko se je politika končno resno lotila dolgoletnega nelegitimnega in sramotnega ravnanja z izbrisanimi, je bilo stanje duha že radikalno spremenjeno in bistveno bolj pripravljeno na politično rešitev.

Tednik Mladina je nedavno lansiral peticijo za ukinitev vojske. Mnogi že leta z nezaupanjem opazujemo, kaj se na tem področju dogaja, pa naj gre za sramoto v Iraku, za udeležbe v drugih misijah, za naraščajoče stroške vojske in korupcije v zvezi z dragim in nepotrebnim orožjem ali enostavno za stanje duha, ki ga je povzel sindikat Ministrstva za obrambo v nestrpni in vulgarni obsodbi vseh, ki bi radi vojsko prestrukturirali. Za peticijo v kratkem roku ni najbolj bistveno, ali verjamemo, da se trasnformacija v vojski lahko zgodi takoj, bolj je pomembno, da se dogajajo procesi v tej smeri, da se izražajo protesti, da prihaja do formulacij novih videnj in odpiranj drugačnih poti.

Zato Studio Poper iniciativo Mladine podpira in se pridružuje s kampanjo I feel love, njegovi člani pa s svojim osebnim podpisom peticije.

Ilustrator: Christopher Niemann

avtor: Eilert Janssen /2008/

Gospoda, ali vas je volja slišati lepo zgodbo o ljubezni in smrti? Zgodbo o Tristanu in o kraljici Izoldi. Poslušajte, kako sta se s silno radostjo, z globoko bolečino ljubila, nato pa istega dne umrla, on zaradi nje, ona zaradi njega.

--------------------------------

Tako se začne Roman o Tristanu in Izoldi iz 12. stoletja. To je tisto stoletje, ko so iznašli zaljubljenost. Bil je to čas povzdigovanja skrivnosti in mistike, vere v duhovno ljubezen, a tudi rojstvo mita o prešuštvu, čas ko je včasih strast premagala pamet in zakonske okvire in je zavel razkol med viteško normo in osebnim izkustvom. Takrat so subverzivni trubadurji slavili popolen samoizraz, skoraj religiozno predanost ženskam, odkrito erotiko in nujno samoironijo. Skozi poezijo o ljubezni so skušali z etičnim profilom novega človeka preoblikovati vso družbo.

---------------------------------

Mnogo kasneje, v naših časih, smo iznašli Valentinovo, bonbonjero Je t'aime in Baci, čokolade Merci/hvala, ker si/, kartice s srčki in ljubezenska sms sporočila s popusti za naročniško razmerje.

---------------------------------

Janez Suhadolc in Peter Hawlina sta bratranca – oba trmasta, samosvoja, mnogokrat nemogoča, a tudi očarljiva in široko izobražena. Vsako leto, že več kot dvajset let, organizirata off Prešernovo proslavo z nagrajenci vred v predmestni gostilni Janežič na Pšati. Pride kdor hoče, a povabljeni so vsi, ljubitelji kulture, poezije, Prešerna, druženja in dobre domače hrane.

Po nemarnem sem zamudila uvodni avtorski dramulet obeh nosilcev dogodka + Marjana Paternostra, a še ujela čudovit nastop častnega gosta Mirka Mahniča. Devedesetletni profesor Mahnič je nedavno napisal knjigo Prešeren na Silbi. Z globino starosti in vehemenco profesionalnega ljubitelja je deklamiral in interpretiral Prešernovo poezijo, pomešano z vonjem borovcev in širino morja. Zaneseno, milo, kleno in izbrano je pripovedoval o njegovih ljubeznih, duhovnostih in dvoumnostih. Požel je velik srčen aplavz. V tekmovalnem delu je nastopil, kdor je hotel in hoteli so mnogi. Slišali smo pripoved o vrbi, Rozino Tišino, pogrošen vic, o skladatelju Zdravljice, ne mnogim znanemu Premrlu, o zgradbi soneta, o Prešernu v arabščini, 8 glasbenih interpretacij na tekst Zdravljice, lokalno avtorsko hvalnico gostilne pri Janežič' in še kaj. Glasovali smo vsi prisotni, zmagala je Darja Cjuha s za to priložnost skovano pesmijo. Skratka, kulture, aktivne udeleženosti, veselja, naklonjenosti in ocvrtih piščancev ni manjkalo.

Vprašanje je, kam bi Prešeren raje zavil ob svojem prazniku: v Gallusovo dvorano v Cankarjev dom ali v Petelinjo sobo v gostilno Janežič na Pšati?

London je ogromen, nikoli ga ne moreš prav zares spoznati. Tudi če prebereš odlično, soraj 8oo strani dolgo knjigo Petra Acroyda London: Biography. Knjiga, objavljena l 2ooo, si je v kratkem pridobila kulten sloves, med drugim zaradi vse bolj aktualne psihogeografije./ Psihogeografija je nekakšna točka preseka psihologije in geografije. Debord jo opredeljuje kot raziskovanje vplivov geografskega okolja, ki je zavestno ali nezavestno organizirano, na čustva in obnašanja posameznikov./

Moj način približevanja Londonu je druženje z njegovimi prebivalci, uporaba kolesa in če je le mogoče, vsakokratno bivanje na drugem koncu mesta.

V imenu projekta EDUfashion smo nedavno preživeli nekaj dni na Primrose Hillu, kjer domuje in dela naš partner Nikolai iz Ethical Economy, podjetja, ki namerava uveljaviti svojo metodologijo merjenja etičnih praks podjetij in brendov. Primrose Hill je severni in premožni del Londona tik ob Regent's Parku, umirjen, z dobrimi restavracijami, pekarnami in ležernimi lokali, ki obiskovalce pričakajo s prižganimi kamini in udobnimi, rahlo ofucanimi fotelji. Vse brez najmanjšega truda po dizajniranosti ali razkazovanju – tu vlada star denar ali pa nov z enakimi ambicijami. Izbira mikrolokacije je zanimiva za sedež smelih načrtov Ethical Economy, še bolj pa ime zgradbe, v kateri deluje - Utopian House – le kaj bi o vsem tem porekla psihogeografija?
Nikolai mimogrede, a ne povsem ravnodušno, omeni, da je njegova prva soseda Kate Moss, pa eden od Rollingov, pa še tisti bobnar… Zaspanosti Primrose Hilla se lahko izmakneš s sprehodom po Camdenskih kanalih, v desetih minutah lagodne hoje prispeš do najbolj odbitih scen Camden Marketa. Ni kaj, prijeten del mesta.

Tokratna odkritja: nočno sankanje z lokalci z vrha Primrose Hilla s pogledom na bleščeči skajlajn Londona /za pravo sankanje je dovolj snega le vsakih deset let, zato pa je sankalna tehnologija obupno slaba/ ter obisk v novem, radikalnem Museum of everything. Pred tremi meseci odprti muzej v prostorih stare mlekarije je londonski prvi ter edini javni prostor za razstavljanje umetnosti, ki so jo ustvarili umetniki živeči izven meja mejnstrim družbe.

Kljub navidezni negibnosti kraja se mi zdi, da se morda v Primrose Hillu kažejo drobci drugačnih novih časov.

Dolgo pricakovani koncert: hiperintenzivni in pod nogami goreci MARS VOLTA so me v tropskem Brisbanu odpeljali tja kjer ze (pre) dolgo nisem bil. Kvalitete koncerta in vzdusja seveda ni mogoce zapreti v Youtube, vseeno pa bo tole zanimivo za sladokusce brezkompromisne lepote poezije zivljenja.

v domnevah se naše misli vrte,
skrivnost pa sedi v sredini in ve. ---Forster

--------------------------------------------------------------- Več kot tri leta nisem vedela in niti čutila, kaj postaviti, obesiti, prilepiti v sredino naše hiše, na njeno temeljno steno. Potem je prišla Polona s kladivom in žebljički, se razgledala okrog sebe in omrežila hišo v krinolino, pajčevino, morda gnezdo ter povezala vertikalo in horizontalo prostorov, ki včasih bežijo narazen.

Počutim se priviligirano in sem hvaležna, da mi je Polona zaupala dve svoji deli v hrambo.

/Polona Maher, www.polonamaher.com/

Pred nekaj dnevi sva se z Oliverjem utrujena brezciljno sprehajala po londonskem zasneženem letališču in čakala na negotov polet. Oba je pritegnil mali prizor. Na prodajnih policah /žal fotografija ni najboljša/ je bilo ponujenih najmanj dvajset ženskih revij s skoraj enakimi naslovnicami, vse v različnih kombinacijah glosi magente in rumene barve. Gestald, kolaž , vzorec istih kakofonij je bil skoraj lep, iluzija različnosti in psevdoizbir pa slikovita in nazorna.

Pod novogoriško Kostanjevico sta dva predora, eden za vlake, drugi za pešce in kolesarje. Še pred nekaj leti sta bila tunela temna, vlažna, poleti čudovito hladna in ob večerih malo strašljiva. Na nekaterih predelih so iz stropa padale težke, zelo mokre kaplje. Danes je predor osvetljen, a še vedno poleti skrivnostno hladen in tudi v sušnih obdobjih vlažen.

Pred mnogimi leti, nihče ne ve točno kdaj, se je v predoru, v višini dveh in pol metrov, pojavila plošča z napisom:

TU SVA SE LJUBILA / TI IN JAZ / POPOLNOMA GOLA

Kdo je napis vklesal in ga visoko vgradil v kamnito steno? Ponoči, sam, skupaj s kom, oba? Zaradi sreče, izgube, hrepenenja, hvaležnosti, spomina? Kako, da sta se ljubila ravno tu, v hladu in vlagi? Sta ostala skupaj? Sta še živa?

Srečno novo leto.

Evo, pa je. Konec leta 2009. Kar se mene tiče ga ne bom pogrešal. Če bi ga opisal v jeziku glasbe, bi rekel, da mi je v ušesih pretežno odzvanjala skupina Bon Jovi. Kaj je lahko hujšega? Težko kaj. Je pa bilo poučno tole leto in kot vedno je rešitev ponujala muzika. Namesto razglabljanj o lekcijah, ki sem jih bil primoran absolvirati in njihovih naukih, bo tukaj osebna lista tistih lekcij, ki sem si jih na srečo lahko sam izbral. Moj »personal top five« oz. »first aid kit« leta 2009.

Najboljši glasbeni album: The Flaming Lips, Embryonic.

Najboljši koncert : Tinariwen (Zagreb)

Najboljša komada: Link Wray, Rumble in Sonic Youth, Massage The History

Najboljši videi: Beck, Orphans, Pavement, Father To a Sister of Thought in Demeter, Lada

Najboljši glasbeni dokumentarec: Chet Baker, Let's get lost

V zadnjih mesecih so se v našem prostoru pojavili novi mediji, ki jim je skupna skrb za pravičnejšo družbo in boljše življenje /better life/ ter posvečenost dobrodelnosti /samaritanstvo/. Revije so si po konceptu, vsebini in podobi zelo slične. V uvodnih nagovorih popreproščeno in razčustvovano razmišljajo o skrbi do soljudi, do okolja in narave, o nujnosti solidarnosti med ljudmi, o malih in velikih gestah pomoči, o vlogi dobrodelnosti v današnjem svetu. Sledijo oglasi najrazkošnejših jaht, avtomobilov, dragocenih ur, kozmetičnih izdelkov. Potem je tu kaka slikovita reportaže o lakoti ali revščini iz Azije ali Afrike, intervju s priznanim ekologom, z znanim aktivistom ali slovenskim politikom, ki se zavzema za kako modno družbeno dobrobit – skratka nekaj, kar naj bi upravičilo poslanstvo edicije. Vmes se pojavljajo rubrike fetišiziranih izdelkov + cen, brez katerih bi, po mnenju urednikov, dobrodelen in sočuten bralec komaj shajal, ter obvezne družabne kronike z retuširanimi fotografijami slovenskih filantropov, samaritanov, rotarijancev na dobrodelnih plesih, gala večerjah in avkcijah. Tako se danes dobrodelnost predstavlja bralcem, tako se vidijo in doživljajo novi samaritani in takšen je način za pridobivanje oglasov in ustvarjanje profitov za lastnike edicij.

Ne tako daleč nazaj si je država prizadevala biti socialna za vsakogar v enaki meri, v dobrem in slabem. Zadnja leta se polje socialne varnosti naglo oža. Ostaja le usmerjena pomoč tistim, ki to potrebujejo, seveda izključno pod pogojem, da je na razpolago dovolj denarja. Tega je malo in še manj ga bo. Z zmanjševanjem vloge socialne države se veča poudarek na človekovih pravicah, kar se po Baumanu prevaja v pravice, da je vsak prepuščen sam sebi. Vse bolj se vzpostavlja neposredna vez med plačevanjem davkov in denarjem namenjenim ubogim in potrebnim. V nasprotju s principom otroškega dodatka, ki je namenjen prav vsem in predstavlja sodelovanje/vez med skupnostjo in posameznikom, povzroča parcialna/usmerjena pomoč antagonizem med javnim in privatnim - proizvaja se občutek odklanjanja tistih, ki plačujejo proti tistim, ki prejmejo. Na ta način postane moralna odgovornost nekaj, za kar se plača in posledično nekaj, kar si nekdo lahko ali ne more privoščiti. Nauk: če naj bo nekdo dober samaritan, potrebuje denar in mora biti, kot je razvidno tudi iz novih medijev, dober potrošnik. Morala postane ozko vezana na izplačilo sebe ven iz polja kolektivne odgovornosti, na razmišljanje »tvoja vrednost za moj denar« in računanja »value for money« ter »cost - benefit«. Družbeni prostor ter njegova demonstracija v medijih pa estetizirano področje potrošništva, igre in zabave – predvsem pa za nove samaritane fizično in mentalno varno in daleč proč od resničnih problemov in revežev.

Ulici, ki se na levi in desni strani Popra z grajskega hriba spuščata proti Ljubljanici, sta pred nedavnim doživeli stilsko preobrazbo. Nekaj ducatov dreves, ki so tam rasla desetletja in predstavljala habitat mnogim pticam in žuželkam, so požagali, korenine izruvali. Šlo je za sladkorni, kroglasti in navadni javor. »Neprimerna drevesa« so bila podvržena evtanaziji, ker je »obstoječi drevored izgubil svojo osnovno funkcijo, estetski videz.«* Nadomestili so jih z drevesi vrste ginko, uvoženimi iz Belgije. So mlada, suhljata, enotna in pričajo o družbi, ki bolj kot življenje ceni urejenost in uniformiranost. Ginko je sicer zdravilen in estetski, njegovi plodovi pa smrdijo kot hudič, zato bo obe ulici pozno jeseni poleg dreves krasil tudi vonj po bruhanju. Vsem odgovornim za masaker podarjamo naslednjo pesem Toneta Pavčka.

PTICE

Sredi zelene trate raste zeleno drevo. Na njem zame in zate mile ptice pojo.

Če jih nisi čul včeraj, jih poslušaj nocoj. Danes in jutri in zmeraj njihov ščebet je tvoj.

Jaz sem ga slišal davno, ti ga poslušaj zdaj. V njem je zapeto glavno, važno na vekomaj:

da si majhen kot mravlja in velik kot ocean in da v tebi proslavlja sonce svoj rojstni dan.

* Citat je vzet iz sporočila, zapisanega na MOL-ovi spletni strani 11.12.2009.

Prispevek je napisala Saša Eržen, ki piše odlične tekste zase, za otroke, za Karlota, za Poper, za Mladino in za še koga. Saša nam tudi vedno, ravno ob pravem času prinaša CDje in knjige, ki jih še ne poznamo, a jih je nujno potrebno slišati, prebrati. Hvala, Saša, za vse.

Gor, na Gornjem trgu, le nekaj minut hoje proč od novoletnega vrveža, so dve stare, zapuščene hiše skvotale sanje, spomini, poezija in domišljija. Ne moreš ju zgrešiti; dvigneš pogled in skozi podstrešna okna ugledaš čednostno polslečene gospodičnice, če se skloniš in pokukaš skozi težke duri, spoznaš, da polna luna domuje tudi na dvoriščih in ko splezaš na stol, ki te pričakuje prislonjen na steno, uzreš staro ustvarjalnico, ki jo je nekdo pravkar zapustil. V naslednji sobi so povsem delujoče leteče preproge, drugje jata avionov, na vogalu pridem-takoj-trgovinica in še in še.

V (S)lepi ulici se je Tanja Radež prepustila pripovedkam, podobam ter sladkim mimobežnostim in jim dala svoje lepo zapredene pomene in oblike. Vsem mimoidočim pa nepričakovano novoletno darilo.

Oktobra 2009 je AIGA-in Center for Sustainable Design izdal pomembno zastojnsko publikacijo v pdf obliki The Living Principles for Design, ki zaobjema pregled pomembnejših virov na temo trajnostnega razvoja v povezavi z oblikovalskim področjem.

Razlogi za sestavo takega pregleda, ki jih navajajo v uvodnem sestavku dokumenta, so naslednji. Med AIGA-ne člane (oblikovalce, kreativne direktorje, itd.) so razposlali anketo z vprašanjem ali se zavedajo trajnostnostnosti in integracije le te v njihovo profesionalno delo kot enega pomembnejših principov v njihovem poklicu. Kar 87% jih je odgovorilo pritrdilno, ampak jih je veliko med njimi dodalo, da so zelo slabo opremljeni z naborom znanja, ki bi ga lahko uspešno prenesli v prakso. (povzeto po http://www.livingprinciples.net/index.htm).

To so storili v obliki pdf dokumenta z zelo dobro in jasno oblikovanimi shematskimi preglednicami, ki jim sledijo krajše predstavitve temeljnih del, publikacij, spletnih strani, ki se na tak ali oni način ukvarjajo s principi oblikovanja z družbeno odgovornim spinom.

Zelo uporabna in pregledna se mi zdi shema na tretji strani pdf dokumenta z naslovom The landscape. Shema je zasnovana v obliki križne sheme s presekom x in y premice, kjer so publikacije razvrščene po njihovem vsebinskem kontekstu. Tako x os razmejuje dela med tista, ki služijo bolj kot vsesplošna inspiracija in tista, ki obravnavajo konkretne akcije. Y os pa jih razvršča glede na splošnost obravnave problematike trajnostnega razvoja ali pa se loteva problematike na specifične področju. Imena samih projektov, publikacij, so vmeščena na svoja mesta v obliki barvnih krogov, ki še bolj podrobno označujejo vsebinsko značilnost posamezne publikacije. Kolobarji se tako delijo na 4 različne barve, ki označujejo: zelena barva (environmental protection), modra barva (economic health), viola barva (cultural vitality), oranžna barva (social equity).

Dokument je zelo dobro nastavljeno izhodišče, ki nam tudi z zelo pregledno zasnovano vizualizacijo podatkov pomaga do bolj celostnega vpogleda v ta vedno bolj pomembnen vidik znotraj oblikovanja. Pomembnejših del na to temo je seveda nastalo še več in verjamem, da bodo dokument še nadalje izpopolnjevali in ga - upam da, dopolnili z nekaterimi viri, ki niso pretežno "Made in USA". Celoten pdf dokument in več informacij dobite na AIGA-ini spletni strani znotraj sekcije Center for Sustainable Design.

Pred štirinajstimi dnevi, potem ko se je unesel najhujši naliv, sva se s publicistko Jano Valenčič pridružili demonstrantom na Prešernovem trgu. Koliko jih je bilo zbranih na samem trgu in okoliških ulicah, ni bilo mogoče presojati. Vsekakor se je okrog odra gnetla množica in že tako nevelik trg je bil razdrobljen na ločene prostore med velikim odrom, gostinskim lokalom, ravnokar postavljeno novoletno jelko /ali z njo MOL ni mogel počakati dan ali dva?/ in stojnicami.

Žal nama je bilo premočenih ljudi in srčno sva si želeli, da bi demonstracije uspele v svojih upravičenih zahtevah. Skoraj enako pomembna se nama je zdela širša sporočilnost demonstracije politikom, sodelujočim ali le opazujočim delavcem, ostalim Ljubljančanom in vsej javnosti.

Nekaj opažanj/vprašanj, o katerimi bi morali organizatorji strokovno, taktično, a tudi empatično razmišljati:

1. zakaj izbrati/ali si pustiti vsiliti/ za osrednjo lokacijo demonstracije Prešernov trg, ki je za tolikšno množico ljudi premajhen? Oder, razprostrti turistično - gostinski lokal, stojnice in košata novoletna jelka so prostor fizično in simbolno fragmentirali in demonstrante atomizirali, ko bi ti morali najbolj občutiti medsebojno povezanost, energijo in moč?

2. kaj sporočilnostno pomeni lokacija in ikonografija prostora, ki je identična komercialnim dogodkom, najrazličnejšim političnim shodom, predvsem pa vsemu mestnemu entertejningu?

3. kaj pomenijo elementi rok koncerta, ki so povsem enaki drugim zabavam? /In če že Pankrti, zakaj vsaj tudi oni niso ogrnjeni v sindikalne brezrokavnike, ne pa v neke paravojaške srajce?/

4. zakaj ob zahtevi po minimalni plači v retoriki nastopajočih umanjkajo širše perspektive in vizije? zakaj nikjer ne nastopa solidarnost, tako v nagovarjanju javnosti, a tudi vsaj simbolnega navezovanja na internacionalo, na delavce drugih držav, svetov, na izbrisane ....?

5. zakaj ni najmanjših solidarnostnih gest, npr. stojnic z vročim čajem za vse demonstrante? Zakaj ni nobenih resnih poskusov povezav z nevladnimi organizacijami, društvi upokojencev, kulturno-umetniškimi skupinami, ki bi se zagotovo v določenem obsegu odzvale na ustrezna povabila k podpori delavcem /stojnice, ustvarjanju transparentov, prostorske intervencije, igralnice/varstvo za otroke stavkajočih/ ....? In še, in še.

Na misel mi prihaja knjiga aktivista Stephena Duncomba Re-imagining Progressive Politics in an Age of Fantasy, o kateri je v enem od blogov že govoril Oliver. V knjigi Duncombe raziskuje kako/kdaj uporabiti, predvsem pa kako transformirati tehnike spektakelskega kapitalizma v orodja družbenih sprememb. Aktivistom, levim politikom in pacifistom očita, da se prezentirajo tako, da izpadejo šibki, mračni, dolgočasni, včasih elitistični – predvsem pa povsem z mankom emocij in strasti, ki bi imele motivacijski potencial / »…..brez domišljije, brez sanj si ljudje ne moremo predstavljati drugačnega, boljšega sveta.«/. Duncombe seveda razume, da se progresivna gibanja ne želijo reducirati na blagovne znamke, ki jih upravičeno dojemajo kot komodificirane fetiše in intelektualne redukcije, a po drugi strani opozarja, da so tudi takšna gibanja, organizacije in zamisli že brendirana, če ne drugače, iz strani nasprotnikov, medijev, javnosti. Zato jih opozarja naj začno mnogo bolj paziti na vsa svoja samopredstavljanja, sporočanja, prireditve, ki jih organizirajo itd. V sklopu tega razvije tudi tezo o možnosti uporabe spektakla, vendar etičnega in na povsem drugačnih osnovah participacije, vključevanja, odprtosti, transparentnosti…

Osebno mi je ljubša rahla zadržanost, okornost in pridih preteklih časov v komuniciranju slovenskih sindikatov kot da bi uporabljali površne slogane in spolirane podobe, ki bi jim jih skovali profesionalni PR svetovalci iz komercialnih področij. Vseeno si sindikati delajo veliko škodo - po nepotrebnem zgubljajo neponovljive priložnosti in dragocene točke. Želela bi si, da sindikalni organizatorji pričnejo resno razmišljati tudi v tej smeri.

Jana Valenčič, svetovljanka, ki je preživela velik kos svojega življenja na različnih koncih sveta in, ki ima oči ter srce na pravem mestu, mi sočno piše »….pogrešala sem kotle z golažem....pogrešala sem tudi, da bi se udarno petje iz grl množice nadaljevalo tudi po začetku. Raje ko ozvočenje, bi imela obaro. In dogodek pa bi bil bolj avtentičen in cenejši, če bi liderji stali na stopnicah Prešerna in vpili skozi megafone, kot nekoč. Pa še to: Bolj udarno je hoditi kot stati. Zakaj se sindikati niso vili po ulicah , za transparenti, harmonikami in godbami na pihala? in sigurno bi morali pred parlament in sedež vlade, tudi če potem za golaž in čaj končajo pred cerkvijo, pesnikom, bifetom in prazno novoletno smreko. Bistvo množičnega protesta je participacija in inkluzivnost. Dvigati pesti v zrak je začetek, ampak kje so Hej brigade hitite, Le vkup le vkup uboga gmajna. Slovenija ima dovolj borbene preteklosti, da ne rabi koncerta Pankrtov za tak protest.....«

Kot veste začenjamo z novim večjim projektom na področju trajnostne mode. V prihodnjih dveh letih, kolikor bo projekt v prvi fazi trajal, bomo o modi še veliko govorili. Tukaj moj prvi doprinos k tej temi na našem blogu. Spodnji deli sem občudoval že leta 2004 v reviji Harpers magazine, danes pa sta mi ponovni prišli pred oči...Zanimivo pa bi se bilo tudi pobliže spoznati z drugimi deli avtorja.

In evo. Poper se je prijavil na razpis MOL-a za projekt Ljubljana - Svetovna prestolnica knjige. Projekte, ki smo jih poslali, smo napravili z veseljem in trudom, navsezadnje gre za pomembne stvari, knjige in kultura povezana z njimi nam je na Popru namreč zelo blizu. Žal na razpisu nismo bili izbrani. No, to za nas niti ni nek večji problem. Večjo težavo pa vidimo v butalski logiki, ki jo izkazuje celoten postopek izbire projektov. Za ilustracijo objavljamo spodnji mejl, obvestilo, ki smo ga prejeli od Mestne občine.

Če si MOL prizadeva za dober projekt je namreč njihova metoda nadvse čudna. Kako je namreč mogoče izbrati najboljše projekte, če so ti izbrani še preden je komisija pregledala vse prispele prijave? Da bi bila zadeva še bolj hecna, pa je komisija ustavila postopek točno preden so na vrsto prišli naši projekti.

No, brez neke hude krvi seveda.. Vseeno pa smo tole cvetko želeli podeliti z vami.

---------- Forwarded message ----------

From: XXXX XXXXXXX
Date: 2009/11/11
Subject: RE: Rezultati razpisa
To: katarina pollak

Spoštovani, rezultati bodo znani predvidoma v prihodnjem tednu. Žal pa vaše vloge niso bile obravnavane, ker na sklopu Knjiga in mesto zmanjkalo sredstev. Skladno z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo se vloge prispele na javni poziv, obravnavajo po vrstnem redu prispetja do porabe razpoložljivih sredstev. Zaradi velikega števila kakovostnih in ustreznih vlog vloge od vključno številke KM47 ne bodo obravnavane. Vaše vloge imajo številke od KM48-KM54 in so bile na pošto oddane 26. avgusta 2009 po 19. uri.

O rezultatih boste obveščeni po pošti.

Prijazen pozdrav,

XXXX XXXXXX

Oddelek za kulturo MU MOL

Tukaj.

sicer sem obljubil, da bom napisal kaj o vtisih s konference, a se mi zdi, da bi tole v tem trenutku raje podelil z obiskovalci našega bloga...

Tako sem poimenovala predavanje za SEMPL, osrednji dogodek medijskih strategov, planerjev in kreativcev vzhodno evropske regije, ki ga je letos obiskalo več kot 600 udeležencev. Z naslovom sem želela napovedati, da bo predavanje kritično analiziralo vlogo oglaševanja, medijev in potrošništva v današnji družbi. Izkazalo se je, da sem se zmotila – mnogi so naslov razumeli drugače – mislili so, da jih bo predavanje popeljalo v skrivnosti /verjetno tehnike in recepte/ stimulirane potrošnje. Zanje je bil naslov zavajajoč. Drugačen pomen, zgleda, v tem okolju ni možen.

To je bilo moje ključno spoznanje in zanj se je bilo vredno odpraviti v vlažen Portorož.

Namera našega studia je, da občasno artikuliramo naše poglede in spoznanja. Hkrati p s svežimi in neobremenjenimi očmi spremljamo sceno, s katero smo glede področja dela delno povezani, a zaradi drugačne orientacije v veliki meri samoizločeni.

Z zanimanjem sem poslušala predhodne predavatelje, Švede, Slovake, Angleže – govora je bilo o osebnostih blagovnih znamk, za katere je ta trenutek najbolj napredno, cool, da se jih zmeri z Jungovo ali Mayer Briggsovo tržnim namenom prilagojeno lestvico introvertiranosti- ekstraveriranosti, čustvovanja-mišljenja ipd. ter uskladi z osebnostmi potrošnikov, o premajhni vlogi meritve resnične učinkovitosti oglaševalskih sporočil v Sloveniji z namigom, kje se le-te lahko naroči ter o spremembah in povsem novih trendih, ki zaukazujejo ustvarjanje in nego comunitasov /skupnosti/, kot je to kunštno povedal predavatelj . Vprašanj, dialoga s publiko po posameznih predavanjih ni bilo. Kaj vse je sledilo, ne vem. Morje pod Bernardinom je bilo kljub sivini vabljivo. Dnevno svetlobo sem potrebovala tudi za obisk nekega drevesa ob stari cesti med Belim Križem in Strunjanom. Ta kaki ima dobro lastnost, zgleda, da je nikogaršnji, vsaj obira ga nihče. Torej, če sem v novembru v teh krajih, ga razbremenim sama. Open source gor ali dol, točnih koordinat drevesa ne povem.

Na poti iz konference v Mainzu, o kateri bom napisal še kaj v prihodnje, sem se ustavil v Frankfurtu in obliskal par muzejev. Muzej moderne umetnosti je med drugim razstavljal dela kanadskega umetnika Jacka Goldsteina. Dva projekta sta mi bila še posebej draga. Prvi je serija estetiziranih gramofonskih plošč “A Suite of Nine 7-inch Records with sound effects,” s posnetki kot so: Tornado, Nemški Ovčar, Izgubljeni parnik, Plavati proti toku in drugi. Drugi, genialni, MGM 1975 pa je spodaj.

Prihodnji petek odhajam v Mainz. Na povabilo Gutenbergove Univerze bom predaval na oblikovalskem simpoziju z naslovom »Avtorstvo v oblikovanju«. Odzval sem se z veseljem, saj je tema zanimiva in po mojem mnenju trenutno zelo relevantna. Kot pravijo organizatorji:

The third international symposium under the heading "Visual Authorship in Design" is concerned with the self image of the communication designer and his role in society.

The much discussed authorship in design marks a growing concern about self consciousness and responsibility in this discipline. In the midst of a global crisis concerning mutual trust and credibility, the great attraction and the tempting possibilities of communication design compel us to critically reflect on our own work and form a stronger bond with its contents. At the same time there are new fields of work opening up for the designer as an author, reaching far beyond the classic understanding of graphic design.

The symposium aims at highlighting the designer as a responsible co-author and as a visual author of contents. We have invited internationally renowned designers, as well as artists and specialists for design theory, to talk about the different aspects of this field, discuss them and give insights into design practice.

The following five kinds of authorship in communication design will be discussed:
The designer as a visual explorer
The designer as a meaningful narrator
The designer as a developer of intermedial "tools"
The designer as a social critic
The design theorist

When and where are these forms of authorship needed? What are their consequences concerning the relationship between client and designer? What are the consequences of this discussion for the classic picture of the communication designer? What are the resulting requirements for practical work and training?

V prihodnjih dneh bom pripravljal predavanja z naslovom "Socially Responsive Designer". Gre za aplikacijo koncepta družbeno odzivnega komuniciranja na oblikovalca kot kulturnega posrednika. Poskusil bom vzpodbuditi razpravo o tem kaj pomeni dobro oblikovalsko delo in kaj odlikuje vrhunskega oblikovalca. Problem namreč vidim v tem, da v komunikacijski stroki/praksi/poslu še posebej oblikovalci ne zmorejo preseči raven površinske podobe. Posebej problematično je to pri zagotavljanju vrhunskih komunikacijskih rešitev. Kaj vse mora torej odražati podoba, da je relevantna? Kakšen je odnos med podobo in siceršnjo prakso/delovanjem oblikovalcev? Posebej me bodo tudi zanimale različne strategije (vizualno) komunikacijskih studiev v odnosu do družbeno ekonomske realnosti. Razprave na takšnih dogodkih imajo lahko včasih dobre posledice. Ker gre za dogodek z vrhunsko mednarodno zasedbo me tukaj tako zanima tudi vaše mnenje. Kaj bi bilo po vašem potrebno izpostaviti? Pišite mi na oliver afna poper pika si.

Iz pravkar prebrane knjige Poetika prostora filozofa Gastona Bachelarda: Poetični izraz za življenje ni nujno potreben, pa vendar ga krepi. Dobro povedano je element življenja, življenje se v govorici zarisuje s svojo živahnostjo. Jezikovni poleti, ki izstopajo iz običajnega tira pragmatične govorice, so miniature življenskega poleta. /…/ Velik stih ima velik vpliv na dušo jezika. Prebuja zbledele podobe. In hkrati uzakonja nepredvidljivost govorice. Ali ni to, da naredimo govorico nepredvidljivo, vajeništvo za svobodo?

To je vodnjak, ki je junija v malem kraju na Cresu razveseljeval mnoge. V radiusu nekaj metrov je bil skozi okno domovanja lokalnega duhovnika prvič v mestecu prost dostop do brezžičnega interneta. Če si prišel zvečer na trg pod lipo, si ugledal na veliki stari cisterni gručo počitnikarjev s pijačami v rokah, pogosto ob pesmi in glasbi, na drugi strani, ob robu manjšega vodnjaka, pa so posedali z računalnikom v naročju 'priklopljenci', tihi, zbrani in zadovoljni. Prizor je bil lep: trg še iz rimskih časov, mestna vodnjaka, ki sta od vekomaj odprtokodna (vir vode za vse prebivalce), kitare, prenosniki in ljudje iz vseh vetrov, povezani v mirnem večeru.

Ko smo se avgusta vrnili na otok, je bilo že drugače. Ne vem, kako je povzpetniški 'gradonačelnik' dosegel, da je bil na trgu brezžični dostop zaklenjen; vsi, ki smo ga potrebovali, smo morali v njegov nedavno sprivatizirani in grdi lokal, kjer je bila za povezavo potrebna vnaprejšnja konzumacija.

V času jesenskih počitnic je kraj še posebej mil, pogosto sončen in lepo samoten. A ker ni dovolj obiskovalcev, bosta lokal in internet zaprta najmanj do Velike noči.

Prizadeti smo vsi, stalni in zvesti obiskovalci otoka, naključni popotniki, predvsem pa domačini – pri čemer so ti še najbolj sprijaznjeni s postopki svojega mogočnega someščana. Nekako vse bolj verjamejo, da je to v današnjem času grobo, a povsem običajno podjetniško obnašanja.

S hčerkama sem se odpravila na bolšji trg po stare gumbe. Zaradi gneče se je bilo potrebno med stojnicami skoraj prerivati. Dodatno motnjo v človeški reki je povzročal nekakšen hodeči plakat - moški otovorjen z velikim plakatom zavarovalne storitve Ljubljanske banke. Na možakarjev hrbet je bil plakat montiran z ogrodjem s širokimi jermeni, podobnimi najnovejši opremi profesionalnih nahrbtnikov za npr. Himalajo. Morda je ta skrajno tehnično dodelana oprema skupaj z veliko dimenzijo plakata, podobno zabetoniranim uličnim nosilcem običajnih plakatnih verig, presekala samoumevnost prizora.

Pojavila so se vprašanja.: 1.kaj razmišlja medijski strateg, ko v medijski splet uvrsti ob bok tv spotom, časopisnim oglasom ipd. »hodeči pano«? Kako zgleda opis storitve v tabelicah - npr 3 hodeči panoji po obrežju Ljubljanice, med 9h in 13h uro, 40 x gor in dol. Ciljna skupina: urbana populacija, srednji, višji razred, ljubitelji starin….…..? 2.kako so to predstavili naročniku : bolšji trg, pomembna »točka dotika«, nedeljsko jutro, socialna situacija, sproščeni klepeti ob dopoldanski kavi v sosednih lokalih, ugodni, medijski popust.…..? 3.kako razmišlja MOL – ker so plakati na fiksnih plakatnih lokacijah obdavčeni, ali to pomeni, da so obdavčene tudi tisti na živih telesih? 4.kaka navodila prejme človek za nalogo: npr. glej mimoidočim v oči, smehljaj se, občasno se zaustavljaj in navezuj stike, pokramljaj s starejšimi, otrokom pomahaj, čim večkrat pojdi gor in dol ob Ljubljanici…..? 5.kako se imenuje tako delovno mesto in kak je njegov opis, so za nosilce predvidene tudi ženske, je potrebna posedovati minimalno višino nosilnega telesa, ostale želene kvalifikacije…..? 6.kaj naredi možakar, če se mu odveže vezalka na čevlju, skloniti pa se ne more zaradi ogrodja? 7.se morda še komu zdi prizor čuden, absurden, problematičen in nedostojanstven? ali pa ugleda človeka, ki na hrbtu nosi križ potrošništva?

Iz uradne ponudbe storitve, za katero sem odkrila, da se imenuje Moving board:

ZASNOVA OGLAŠEVANJA Z MOVING BOARDI Izkoristite prednost Moving Boarda in prehitite konkurenco! Z oglaševanjem na Moving Boardu lahko dodatno povečate domet in odzivnost, ki klasičnim oblikam oglaševanja močno upadata. Izborite si konkurenčno prednost na prezasičenem oglaševalskem trgu – zakupite najbolj urbano obliko zunanjega oglaševanja ta hip! Oglasni pano Moving Board je zaščiten z ustreznimi pravicami intelektualne lastnine. Lastnik ekskluzivne franšize za najem in prodajo oglasnega prostora na panojih Moving Board za Slovenijo je podjetje .......

Pri pojavljanju na odprtem, javnem prostoru bo najboljši učinek dosežen s hkratnim nastopom najmanj štirih Moving Boardov© v večjih slovenskih mestih. Hkratna pojavnost večjega števila Moving Boardov© predstavlja vizualni učinek, ki ga ni mogoče spregledati. Njihov prihod bo na obraze presenečene množice vnesel začudenje in hkratno zanimanje za oglaševani izdelek.

Ta teden sem si končno izpolnil željo in si kupil dva albuma skupine Pavement in novi album skupine Sonic Youth. Tukaj trenutno moja najljubša komada.

Imamo srečo, da so naši prostori v enem najlepših koncev mesta. Vrsta oken gleda na Ljubljanico med Prulskim mostom in Špico. Malice, klepeti, sestanki, tudi mesena kosila se redno dogajajo na tem ali onem obrežju, na klopcah, kamnitih stopnicah in na splavih. Pravzaprav nam je tu všeč vse: otroško igrišče z lesenim, nasedlim čolnom, strme stopnice in potke, ki se spuščajo k reki, občasno nepokošeni bregovi s travniškim cvetjem, ležerna ponudba na splavih, jate rac in obiskovalci, ki od zgodnje pomladi lovijo sonce, kasneje senco, vedno pa dajejo vtis, da se prostoru predajajo, da uživajo in se jim pod milim nebom prav nikamor ne mudi.

Verjetno ste že ugotovili - ta prostor ima dušo in zanjo smo v skrbeh. Pripravljajo se ambiciozne spremembe in prenove Špice. Tako kot že balinišče, osrednji prostor staroselcev, bodo padle okoliške zgradbe, pritikline in splavi, za katere pravijo, da so neurejeni, ciganski…Zgradila se bo, po tem kar so nam predstavili v Kresiji, sterilna ploščad s sodobnim lokalom – vse bo nedvomno hip, tip in top, brezosebno in spolirano. Da ne bo pomote: nismo proti tovrstnim prostorskim intervencijam. Obstaja veliko prostorov, tudi ob Ljubljanici, kjer bi slične, fine sodobne konstrukcije oživele nova srečevališča, drugačne poglede na reko in obogatila okoliška bivanja. Takih rešitev je povsod mnogo - od Roterdama, Amsterdama, Berlina do Londona - a nikoli na lokacijah njihovih Špic. Za take, redke prostore je potrebna večja rahločutnost, sposobnost občutljivih, dobro premišljenih posegov, predvsem pa zavedanje in želja zadržati čudovito zmes zgodovine in spominov, novega časa, čudaštva, karakterja in preproste lepote.

Komu naj to povemo?



/fotografija: Rok Klemenčič/

Ravnokar sva se s punco vrnila s potepanja po izredno zanimivi in kontrastni Albaniji. Šiptarija je danes eno samo gradbišče, usmerjeno žal predvsem v vrezovanje cenenih kitch hotelov v meso zaenkrat še dokaj deviške obale (če odmislimo na nekaterih mestih kupe plastičnih smeti pomešanih med pesek).
Albanija je sedaj v žolčnem krču impulzov z vseh strani, hja  predvsem jih žal rajcajo ZDA. Splošen vtis je ta, da zbegano letajo od ene ideje do druge, da skušajo kopirati ideje od zunaj, vendar realizirano kasneje izpade precej na hojladri. Hkrati pa se ne znajo ustaviti (kljub temu, da je nenehno prisoten občutek, da se jim nikamor ne mudi), da bi se prevprašali o svojih koreninah, svoji zgodovini, svoji biti, in iz tega črpali ideje za nadaljno pot – ker je zgodovina naroda res izredno bogata! Albanski prostor je bil en sam križkraž kultur, že od prazgodovinskih časov. Kasneje so Iliri, Grki, Rimljani, Normani, Bizantinci, Turki, Italijani vsak po svoje dodali svoj pečat. Albanci so zmedeni, ujeti med tradicionalnim-družinskim in novim, še ne tako otipljivim, a hkrati iskreni. In zgleda, da jim ta obleka kar pristoji.

Razumevanje albanske duše pa  ni mogoče, ne da bi se izpostavili vladavine Enverja Hoxhe, komunitstičnega diktatorja, ki je obvladoval vsak korak svojih »tovarišev« Albancev od konca druge svetovne vojne do leta 1985, ko je umrl. Kot vsak diktator je tudi sam pustil izredno zapuščino bolj ali manj kreativnih krutosti. Na eno bolj ljubke sorte sem naletel ravno pred odhodom v neki starinarnici v zgodovinskem mestu Kruja. Gre se za fotoalbum, ki ga je MORALA imeti vsaka družina v svojem stanovanju, na uglednem mestu, poleg slike Hoxhe seveda. Ima obliko navadnega družinskega albuma, ki je navadno enkraten, originalen, kjer so fotke nanizane ena zraven druge v družini lastnem zaporedju.

Mogoče zaradi mojih svežih vtisov s popotovanja, ki sem jih na grobo nakazal v vodnih stavkih, me je še najbolj pritegnil sklop turističnih fotografij. Dodan je napis »The camp of holidays for the workers« A na teh fotografijah nekaj manjka. Ti prostori so vendarle neobljudeni, prazni in sumim, da nikoli niso bili zapolnjeni. Vzporednice z razmerami danes se kar same ponujajo… in tako gre verjetno razumeti njihovo današnjo hektično manijo nekontrolirane gradnje turističnih kompleksov. Ampak zopet se postavlja vprašanje, kdo bo vse te celice napolnil. No, bomo videli. Za boljši vtis dodajam še fotko z ulice.   

Kurt Vile ima nov album, ki ga bo petega oktobra izdala prestižna založba Matador. Sicer glavni kitarist izvrstnih War on Drugs je definitivno eden najboljših predstavnikov trenutne scene LO-FI glasbe. Tukaj celotni album za poslušat.

Krojač Molan se je dolgo trudil s šivanjem suknjičev, a mu delo ni uspevalo. Nekoč je kar tako, iz golega veselja, izdelal iz odrezkov blaga stare flanele in bombaža prtiček ter vanj uvezel misel: VESELITE SE S STRAHOM. Njegov znanec Lundmark je na steni ugledal prtiček, se globoko zamislil in si zaželel, da bi ga kupil. Svojo željo je razložil z besedami: »Tale prtiček ima opravka z dušo in večnostjo.« Na Molanov skromen odgovor, da je besede le pobral iz Knjige psalmov, mu Lundmark pravi: »To že, ampak naredil si jih velike in jih tako našil, da lahko visijo na steni. Besede vedno obstajajo, ampak ko jih izrečeš ali črkuješ ali obesiš na steno, takrat šele zaživijo.« Ta izjava je prevzela krojača Molina, nikoli je ni pozabil, do besede jo je poznal do konca svojih dni. Svoji ženi je rekel: » Besede so zravnale omahljivca in klecajočim kolenom so dale moč.« (Zgodba je povzeta iz knjige Lepa Mareb švedskega pisatelja Torgnyja Lindgrena).

V današnjem času nas od vsepovsod nagovarjajo množice izpraznjenih besed ter puhlih govoričenj, ki plitvijo razumevanja življenja in sveta. V našem studiu kot krojač Molan verjamemo v besede - v njihovo kreativno in preoblikovalno moč, v vlogo njihovega pomena, ritma, notranje lepote in poezije. V to, da jih je potrebno iskati, jih raziskovati, gnesti in premišljeno uporabljati. Ko se človek dolgo poglablja vase, v ljudi ali v stvari, misli in besede nekako same izplavajo, se počasi destilirajo in zgostijo. Včasih v misel, ki se izrazi v stavku ali dveh, včasih morda v verz ali eno samo besedo. Te besede so pomembne, pripovedujejo o bistvu oseb in o stvareh, pokrivajo pot, ki jih je pripeljala do sedanjosti in govorijo o njihovih zavzemanjih v prihodnje. Stopnjujejo njihovo bistvo in navzočnost.

Po dolgem razmisleku o najrazličnejših vidikih in plasteh Filozofske fakultete smo v studiu prišli do besede TUHTAM. Tuhtanje kot avtonomno osebno in skupinsko, globoko in dolgotrajno razmišljanje. Kot dejavnost, ki so ji ljubši uvidi, ki porinejo misel naprej in globlje od ustavljanja ob dokončnih resnicah, ki kličejo k obrambnosti in zavezanosti. Kot pripravo za odziv, za dejanje. Pa tudi kot preprosto radostno početja duše.

Na Filozofski fakulteti so ob svojem jubileju besedo/misel prepoznali kot svojo; kot da je bila od vekomaj tam in je čakala, da se jo ponovno prikliče in izreče. Celo grafična lepota črk, ritem in nekakšna simetrija besede TUH*TAM je oblika , ki nastopa skoraj kot sigil – napisana bo delovala v obe smeri - navznoter in navzven - te pomembne izobraževalne in raziskovalne institucije.

Pred časom sem po večih letih spet začel uživati v nadaljevankah. Razlog za to je bil Earl. Sedaj pa mi je prijateljica in sodelavka Zoe posnela IT Crowd. Že dolgo se nisem tako smejal ob nobeni TV seriji, zato sem se odločil tole podeliti z vami. Toplo priporočam!