Ljudje pravijo, da se v Ljubljani končno nekaj konkretnega dogaja. Da postaja lepša, bolj moderna, bolj svetovljanska. Delno je to res: mesto se je prijetno odprlo k reki in nekaj novih mostov dobrodošlo povezuje in približuje oba njena bregova.

A kaj lahko še razbiramo iz topografije pospešene preobrazbe predvsem popularnega in všečnega središča mesta? Kaka mestna vizija vodi spremembe? Mar lahko opazimo kake resne primere socialne inovacije? In končno kaka ideologija se vpisuje v prostor?

Če se še tako trudimo, pravih socialnih izboljšav ni opaziti, pa tudi globljih vizij ne. So pa vidni in hvaljeni hitri procesi redizajniranja Ljubljane. Ti največkrat ostajajo na njeni površini in se odpovedujejo kakršnimkoli zahtevam po pomenu, razen tistemu, po takojšnji realizaciji in hitri všečnosti. Njihova edina vizija, če ta obstaja, je kulturna konzumacija in potrošništvo. Vsekakor je to početje daleč, zelo daleč od razumevanja, da javni prostor potrebuje večpomenskost, lokalno obarvanost, spoštovanje spominov, tudi čudaštva, a da naj hkrati vabi k nadaljnjem naseljevanju več in različnih pomenov. Kaj šele, da bi novi prostori omogočali srečevanja med različnimi družbenimi skupinami, srečevanje drugačnih ljudi, drugačnih zamisli in da bi bili prostori presenečenj, širjenja mentalnih horizontov in refleksij.

Mestna osredotočenost na hitro rast in spremembe razjeda fine in življenjsko pomembne občutke kompleksnosti in brezčasnosti - kaže na nesposobnost tenkočutnega zaznavanja in spoštovanja drugih obdobij in drugačnih vrednot ter estetik (na primer tudi tistih iz povojnih socialističnih in jugoslovanskih časov). Za prostore, ki dopuščajo napetosti in trenja v vizualnem predvsem pa v družbenem smislu, je potrebna toleranca, domišljija, bistveno več znanja, predvsem pa večja demokratičnost kot jo trenutno premore mestno vodstvo. Kako take prostore prepoznamo? Ker so avtentični, ker pulzirajo, ker so vitalni.

Tu ne govorim o nostalgiji po preteklih časih, čeprav je v malih količinah prijetna, v prevelikih pa vedno statična – dobre prostorske intervencije namreč prepoznavajo in cenijo kulturni, ne samo zgodovinski spomin prostora ter so usmerjene v sedanjost in prihodnost tako, da odpirajo nove pomene in namembnosti ter omogočajo nadaljnjo organsko rast.

Mali primer: da ne bo vse abstraktno, bom tu omenila Prule, kjer domuje naš studio. Ko so Prule in Špico odkrili mestni promoterji, se je pričel proces skritih razlaščevanj staroselcev, upokojencev, obrobnežev in vseh dotedanjih raznovrstnih uporabnikov, ki so imeli kraj radi in mu dajali svojevrsten pečat. Ta del Ljubljane je bil vedno zelo drugačen od vseh drugih, ponašal se je z atmosfero prijetne pozabe, starih balinišč, popoldanskih zamišljenosti, mešanja kultur in večernih veseljačenj na improviziranih in napobrkovanih splavih. Vsekakor kraj ni bil ugleden, a malokdo bi mu odrekal veliko dušo.( Za peščeno obrečno stezo pod starimi vrbami in kamnitimi bloki so še najbolj veljala občutja posvečenosti.) To so čutili stalni sprehajalci in obiskovalci, a tudi tisti, ki jih je le naključje pripeljalo v ta konec mesta.

Zdajšnja preobrazba Prul in Špice nedvomno razveseljuje pogled turistov in vseh tistih, ki prej niso imeli dovolj občutljivosti in imaginacije, da bi kraj zaznali v njegovi svojskosti.

Pravijo, da bi tudi mi morali biti zadovoljni: zdaj je Špica urejena, ukročena in sodobna, našim in sosednim prostorom pa je nedvomno zrasla tržna vrednost. Le zakaj nismo?

/Špica kot je ni več- fotogrrafija: Rok Klemenčič/