Spet so minili moji najljubši dnevi v Ljubljani – ko traja festival Ana Desetnica. Ko mesto zaživi, ker ga naselijo umetniki z vsega sveta in ulice spremenijo v oder, ki prav vsakemu mimoidočemu vsaj za trenutek preusmeri pozornost in v njem vzbudi zanimanje.

Gre za mix umetnosti, kjer se gledališče prepleta z glasbo in pantomimo, akrobatika s plesom, žongliranje s poezijo in seveda vse med seboj. Ker se vse odvija na prostem so v zgodbe vključeni razni nepričakovani elementi, kar v gledalcu ustvari občutek spontanosti. Poleg tega pa se s prostorom in časom spreminja tudi sama predstava, tako da ta nikoli ni povsem ista, četudi jo gledaš drugič ali tretjič.

Pri festivalu mi je najbolj všeč prav koncept odprtosti, kjer se igralci mešajo z občinstvom in občinstvo z igralci, saj se v vsakem trenutku lahko zgodi, da kot gledalec postaneš del nastopajočih. Ker se predstave odvijajo na ulici, vključujejo tako tiste, ki so tja prišli z namenom, kot tudi tiste, ki so se tam znašli po naključju in nikoli ne prestopijo vrat gledališča. Festival predstavlja nasprotje elitistični umetnosti in združuje popolnoma različne profile ljudi in prav vse generacije.

Tu je nekaj utrinkov s predstav, ki pa žal ne morejo pričarati vzdušja, ki je tiste dni prevevalo središče mesta.