Iz pravkar prebrane knjige Poetika prostora filozofa Gastona Bachelarda: Poetični izraz za življenje ni nujno potreben, pa vendar ga krepi. Dobro povedano je element življenja, življenje se v govorici zarisuje s svojo živahnostjo. Jezikovni poleti, ki izstopajo iz običajnega tira pragmatične govorice, so miniature življenskega poleta. /…/ Velik stih ima velik vpliv na dušo jezika. Prebuja zbledele podobe. In hkrati uzakonja nepredvidljivost govorice. Ali ni to, da naredimo govorico nepredvidljivo, vajeništvo za svobodo?