Moment presenečenja (in nenazadnje upanja), ki ga je prineslo vstajniško gibanje, je bil prav v tem, da je v precejšnji meri presekalo z vzorcem slovenskega kulturnega boja. Zamešalo njegove utrjene referenčne točke. To, da so na plakatih z napisom »gotof je« skupaj nastopale glave, ki jih imamo sicer varno ločene v različnih možganskih hemisferah, ni enostavno znamenje konfuznosti protestnega gibanja ali celo njegove apolitičnosti. Nasprotno, ta paralaksa, ta hkratni pogled na nekaj, kar nikoli ne nastopa skupaj, je (bila) najbolj politična točka dosedanjih protestov. Pa tudi točka presenečenja, ko se na primer kot protestnik zaveš, da nikakor ni vnaprej jasno, v kakšnem okolju se nahajaš ali da se nahajaš v udobnem, prepoznavnem domačem okolju z jasnimi orientacijskimi točkami. Ta dezorientacija je pravi politični učinek vstajniške paralakse. Poanta ni, da so vsi isti, ampak da niti ti niti oni niso tisto, kar hočemo. Niti-niti je specifična struktura, ki ni struktura vsezajemajoče identitete à la »vsi« (so isti). Ni apolitična, temveč je direkten izraz zavrnitve tega, nad čemer se že dolgo pritožujemo – namreč da volimo samo še proti. To, da voliš nekoga samo zato, da ne bo izvoljen nekdo drug – TO je znamenje odsotnosti politike. Ko rečeš, da tega ne boš več počel (ko torej rečeš »niti ti niti ti«), pa je to nasprotno lahko zelo političen trenutek. Seveda je žalostno, če ostane samo to (namreč trenutek), a brez tega trenutka ni politike. To, da se pogosto zgodi, da povsem izzveni, še ni argument za to, da bi bilo bolje ali isto, če ga sploh ne bi bilo, ali da ga že v kali zatremo.
»Nočemo ne enih ne drugih!« iz razmišljanj Alenke Zupančič Žerdin.
Več iz razmišljanj dr. Alenke Zupančič Žerdin >
|
