Nestrpnost pred začetkom Olimpijskih iger v Pekingu se stopnjuje. Kitajska vlada je menda naredila vse za največje, najatraktivnejše in tudi najbolj gledane OI vseh časov. OI ni le povezovalni globalni element, ki naj bi svetu prinesel mir in razumevanje – tudi Stari Grki so med igrami ustavili vojne –, temveč predvsem velika zaslužkarska priložnost tako za lokalne gradbince, ki menda delajo brez na Zahodu veljavnih socialno-varnostnih standardov, pa verjetno tudi brez gradbenih in okoljskih dovoljenj, da o soglasju lokalnega prebivalstva sloh ne govorimo; zaslužili bodo sponzorji, oglaševalci, turistični delavci, izdelovalci kičastih spominkov in prodajalci fast fooda pa še že kdo.

Kitajska pa je OI 2008 bolj kot za zunanjo potrditev svoje veličastnosti, mogočnosti, napredka in načelno tudi na ravni spoštovanja človekovih pravic ipd., izkoristila za notranjo učvrstitev, dvig patriotizma in okrepitev nacionalnega ponosa kitajskega človeka-zelo verjetno člana komunistične zveze. Kitajska se je dokončno konstituirala kot moderna država. Naraščajoči delež srednjega sloja Kitajcev, ki na lastni koži občutijo izboljšanje ekonomskega stanja, ponovno oz. zdaj resnično verjamejo v projekt Ljudske republike Kitajske in komunistično partijo, ki »dela za ljudi«. Vse, ki v projekt dvomijo in dvom javno razglašajo, čakajo rešetke.

Kitajska oblast vidi v medijih »sovražne sile«, kot se je izrazil predsednik Hu Jintao, zato so vsi mediji pod strogim nadzorom cenzorjev, javne in »cyber« policije. Kitajska je še vedno črna internetna luknja. Oblast blokira dostop do več tisoč spletnih naslovov, po ključnih besedah filtrira vsebine forumov, blogov in video strani in blokira in tudi zapira vse, ki so »subverzivni«. Trenutno naj bi bilo zaprtih okoli 30 obrekljivih novinarjev in 50 uporabnikov interneta.  

Sicer v imenu svobode govora za tuje novinarje takšna represija ne velja, a tudi za njih je tema človekovih pravic tabu ter meje Tibeta in Xinjianga zaprte. Da bi bila Kitajska popolnoma »pripravljena na Zahod«; beri: pozivi za osvoboditev Tibeta, spoštovanje človekovih pravic, ukinitev smrtne kazni ipd.; bo tudi prenos v živo potekal s »tehnično zakasnitvijo« 20 do 30 sekund. Vsi gverilski poskusi so torej že v naprej onemogočeni.

Papir je eden glavnih nosilcev informacij. Informacijska revolucija zaenkrat še ni odpravila tiskovin, kot so nekateri napovedovali. Ravno obratno, tiskovin je vedno več. Papirna industrija je tako postala ena najbolj onesnažujočih industrijskih panog na svetu – v ZDA in Kanadi je celo na tretjem mestu. Posledice proizvodnje papirja se kažejo na različnih ravneh:
- Onesnaževanje voda: papirna industrija je največji porabnik vode na pridobljeno enoto. V vodo se izpuščajo toksične odplake (klor – uporablja se ga za beljenje papirja, dioksini, itd.)
- Onesnaževanje zraka: eden od načinov pridobivanja papirja je kuhanje osnove za katero porabljajo fosilna goriva; med procesom izdelave paprine pulpe se ustvari ogromno odpadka, ki ga kasneje kurijo,
- onesnaževanje tal
- paprina industrija je tretji največji porabnik fosilnih goriv na svetu!

Kje je na tem mestu grafično oblikovanje in grafični oblikovalec? Tiskovine so ena osnovnejših preokupacij grafičnega oblikovalca. On je tisti, ki določi vrsto papirja, izbor barv, dodatnih lepotnih efektov, itd. AIGA je tako leta 2003 izdala tole knjižico: Print Design and Environmental Responsibility, ki ni edina s tovrstno vsebino (na netu je dostopna v pdf obliki)! V enem odstavku pisec omeni, da v času, ko je pisal besedilo, v iskalniku Google ni našel niti enega zadetka na iskalno geslo „sustainable print design". Danes jih je že nekaj več. Ker me tematika zelo zanima, sem iz firbca poskusil v Google vtipkati tole frazo v slovenskem jeziku. OK, izbral sem geslo, ki še širše zajame obravnavano tematiko: »ekološko grafično oblikovanje«. Niti enega zadetka! Poskusil sem še »eko grafično oblikovanje«, rezultat: 0. Pa »ekološki tisk«, »eko tisk«, zopet nič. Slovenski prostor je očitno še gluh in slep za tako pomembno področje. kot je: ekološko grafično oblikovanje, grafično oblikovanje za trajnostni razvoj, ekološki tisk,…

Skrajni čas je že, da se tudi grafično oblikovanje zave svojega doprinosa k onesnaževanju okolja. Skrajni čas je, da se ta vidik vkomponira v sam biznis: v sodelovanje z naročniki, v izbiri primernih tiskarn in nenazadnje v sam kreativni proces.

Spet so minili moji najljubši dnevi v Ljubljani – ko traja festival Ana Desetnica. Ko mesto zaživi, ker ga naselijo umetniki z vsega sveta in ulice spremenijo v oder, ki prav vsakemu mimoidočemu vsaj za trenutek preusmeri pozornost in v njem vzbudi zanimanje.

Gre za mix umetnosti, kjer se gledališče prepleta z glasbo in pantomimo, akrobatika s plesom, žongliranje s poezijo in seveda vse med seboj. Ker se vse odvija na prostem so v zgodbe vključeni razni nepričakovani elementi, kar v gledalcu ustvari občutek spontanosti. Poleg tega pa se s prostorom in časom spreminja tudi sama predstava, tako da ta nikoli ni povsem ista, četudi jo gledaš drugič ali tretjič.

Pri festivalu mi je najbolj všeč prav koncept odprtosti, kjer se igralci mešajo z občinstvom in občinstvo z igralci, saj se v vsakem trenutku lahko zgodi, da kot gledalec postaneš del nastopajočih. Ker se predstave odvijajo na ulici, vključujejo tako tiste, ki so tja prišli z namenom, kot tudi tiste, ki so se tam znašli po naključju in nikoli ne prestopijo vrat gledališča. Festival predstavlja nasprotje elitistični umetnosti in združuje popolnoma različne profile ljudi in prav vse generacije.

Tu je nekaj utrinkov s predstav, ki pa žal ne morejo pričarati vzdušja, ki je tiste dni prevevalo središče mesta.

Pred kratkim sem se navdušil nad plastično kamero z imenom Diana. Gre za remake kamere, ki so jo izdelovali v šestdesetih in po kateri je nastala skovanka Toy camera. Takrat so jo prodajali za en dolar in ker kljub temu ni postala prodajna uspešnica so jo delili kot darilo k drugim prodajnim artiklom.

Posebnost kamere je njena plastična leča in zaradi poceni proizvodnje tudi "nepravilnosti" v celotnem mehanizmu, ki povzroča posebne vizualne efekte pri fotografijah. Ponavadi so malce zamegljene, barve pa so retro, mehke in prelivajoče, robovi pa zaobljeni, posebej neostri in odvisno kako vešči ste z menjavanjem filma, včasih tudi čisto črni. No, seveda so nihanja odvisna od filma, ki ga uporabljamo, vsekakor pa je fotografiranje z Diano nepredvidljivo. Včeraj sem dobil prve fotografije. Uspelo jih je malo. Večina jih je bila premalo osvetljena, ampak to me niti ni tako motilo, saj se še učim uporabljati tole plastično pripravico.

Kar mi je posebej všeč je rokovanje s pravim filmom. Po letih fotografiranja z digitalnim foto aparatom je to popolnoma druga izkušnja. Tudi fizične fotografije so zaradi materialnosti veliko lepše od digitalnih prikazov na ekranu računalnika. Tukaj si lahko preberete več o Diani, ki jo je obudil uspešen avstrijski projekt Lomography. Zgoraj pa je fotografija dela zasebne zbirke cd-jev, slikane sicer ob močnem soncu, v škatli zunaj na vrtu...