V vročih julijskih dnevih izrednih sej in izsiljenih zakonov, so ljudje po tekočem traku žrtvovani v peči navideznega napredka, "razvoja" in "reševanja" Slovenije.

Problematika državnega poroštva za TEŠ6 nikakor ni osamljen primer. Je simptom širšega stanja v katerem so vsi, ki nimajo dovolj družbene, finančne ali politične moči, da bi neposredno vplivali na vladne in korporacijske odločitve, odrinjeni, izključeni, in izbrisani. Še posebej obubožani, brezposelni, bolni in stari postajajo vsak dan večje žrtve neodgovornih, oportunističnih in dolgoročno škodljivih odločitev vladajočih struktur.

Zato bodo glinenčki seveda korakali dalje. Nadaljevali bodo svojo pot in se neumorno pojavljali povsod, kjer bo potrebno opozoriti na problematične teme in se boriti proti nevarnim odločitvam.

Z analizo dogajanj v družbi in politiki, opozarjanjem na anemičnosti civilne družbe in vse bolj med sebojno konkurenčnih nevladnih organizacij, predvsem pa s kritično refleksijo svojega lastnega delovanja, glinenčki postajajo sredstvo za raziskovanje novih oblik ugovora in aktivističnega delovanja v javnem prostoru.

V tem trenutku si na prvem mestu zastavljajo sledeče vprašanje: zakaj zgleda, da je kakršnakoli kolektivna akcija nemogoča, hkrati ko smo vsi kompulzivno in obvezujoče med seboj zlepljeni v najrazličnejše socialne mreže in omrežja?

Z jutrišnjim dnem odhajajo glinenčki v hosto. Jemljejo si čas za načrtovanje prihodnjih akcij. Sodeč po stanju v Sloveniji in svetu, te ne morejo biti daleč.
www.sejecas.si

Izbrisani, vsaj tisti, ki so še živi, so dočakali pravično sodbo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Sodba je mejnik, ki bo prinesla pravico številnim, ki so po dvajsetih letih surovega kršenja njihovih temeljnih človekovih pravic in potreb, zdaj tudi sodno, brez kakršnekoli sence dvoma, upravičeni, da jim Slovenija poravna krivice, vključno s kompenzacijo za premoženjsko škodo.

Pred dobrimi štirimi leti, ko se o izbrisanih skoraj ni smelo govoriti, če pa se je, se je uporbljal agresiven diskurz o izdajalcih, preračunljivih ničvrednežih, agresorjih, smo v Studiu Poper samoiniciativno mediatizirali problematiko na nacionalnem nivoju tako, da smo z različnimi pristopi v javnem prostoru predstavljali človeške zgodbe in tragedije izza sramotnega izbrisa (www.izbrisan16let.si).

in tu: Kaj vse je bilo narejeno

Danes praznujemo z izbrisanimi. Poklanjamo se Krivicu in še mnogim. Smo pa tudi ponosni na svoje delo, ki smo ga, naj mi bo tu dovoljeno izreči, opravljali z občutljivostjo, znanjem in drznostjo, ko je bila tema stigmatizirana in malcene prepovedana in ko nas je zelo,ampak res zelo malo ljudi podpiralo.

Lekcija 1: ni lahko, da se, vse šteje.

Lekcija 2: ko se nekaj nameniš narediti v kritičnem času in proti večinskemu toku, se ti najprej smejejo, potem te strastno in agresivno ovirajo in v tretji fazi vsi trdijo, da je novo stanje normalno in si jemljejo zasluge.

Lekcija 3: vseeno in vedno je potrebno delovati, čimprej.

ps: hvala Škucu, da je nas in izbrisane kar štiri leta gostil na svojem izložbenem oknu in ohranil amputiran dokument časa.

poglej več na: http://drunks-and-lampposts.com/2012/06/13/graphing-the-history-of-philosophy/