28. 4. 2011 -
Rešitev za odplačevanje kredita?
|
|
Trenutna gospodarska situacija je pripeljala do marsikaterega absurda. Tukaj na področju nepremičnin oz. reševanja težav z dolgovi, ki jih imajo mnogi, predvsem v ZDA.
Pod sloganom "Turn my home in to a billboard" ponuja podjetje adzookie rešitev. Spremenite hišo v oglasni pano in podjetje bo za vas plačevalo mesečni obrok kredita.
Kaj vse to pomeni za arhitekturo, urbanizem in na sploh za kulturo skupnega bivanja?
Arhitekti, tako kot oblikovalci in oglaševalci praviloma ne povezujejo lastnega dela z družbenimi učinki. Dober primer je mariborski Europark. Nakupovalno središče, ki je skoraj povsem izropalo čudovito staro mestno jedro, zaslužek pa kanalizira predvsem tujim podjetjem, kot so Spar ipd... je gotovo v ponos znanima slovenskima arhitektoma in tudi gotovo velja v slovenski arhitekturni stroki za strokoven in dober projekt.
No ja... glavno, da si glavni car v Sloveniji, oz. v Ljubljani.
Pa, da se vrnem k hišam oglasom. Po mojem mnenju gre za naslednjo stopnjo hiper banalizacije skozi prazno formo, vdor v intimo, a kar je najbolj nevarno- tukaj gre za naslednjo stopnjo nečesa čemur pravim parazitski psevdo-pomen. Everything goes. Npr. v treh stavkih štirje pomenski obrati, ki so sicer medsebojno izključujoči, skupaj pa tvorijo pomensko močvirje, katerega namen je parazitsko izkoriščanje vsakogar in vsega. Ob tem pa seveda- in to je genialna mutacija tega diskurza- v podpisanem pomenu, torej tistem, ki ga tisti, ki je bruhnil/a vso to močvirje na koncu simbolno prisvoji je ključni pomen povezan z eno izmed mnogih vrst družbene dobrobiti. Ta jezik je izrazito komercilen. Iz komercialne kulture tudi izvira.
Pred dnevi sem gledal izvrsten dokumentarec "Inside Job", ki govori o razlogih za svetovno gospodarkso krizo, ki so jo zakuhali na Wall streetu. Genialno.
Posebej noro pa je to, da lahko precej hitro najdemo podobnosti ali celo enakosti med abstraktnimi vzorci bančnikov in oglaševalcev. Mislim, da bom o tem napisal poglavje v svoji novi knjigi.
Pri tem primeru gre za precej radikalen primer nazornih posledic kognitivnega kapitalizma, pokaže pa povezave v praksi. Svetovna gospodarska kriza- finančni kriminal-oglaševanje. Lahko gremo dlje: svetovna finančna kriza- finančni kriminal-oglaševanje- arhitektura (kot medij)- podoba- oblikovanje- kič(če drži ta postavka, smo srhljivo globoko)- in blef.
V vsem tem pa morje strokovnjakov. Takih z nazivi, profesorjev, z nagradami itn...
Tukaj pa še perverzno zadovoljstvo v krizi- parazitski psevdo-pomen:
“Romeo Mendoza, CEO of Adzookie, said the response has been overwhelming, with some 3,000 applications on Wednesday alone. ‘It’s coming in droves’, he told Developments. ‘We hit a nerve… I knew people needed help, but I didn’t know so many. That’s kind of sad. We can’t help everyone, but we can help some.’”
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil Oliver Vodeb ob 14:08 | Permalink | Komentarji (0) |
19. 4. 2011 -
ZLOM NAVAD
|
|
Zlomila sem si levo roko, ki je naenkrat postala neuporabna in odkrila drugačen svet. Tak, kjer odpiraš zobno pasto z zobmi, čakaš na otroke, da bi ti odrezali kos kruha in sira ter ti zavezali čevlje.
Odkrila sem še druge, zanimive stvari o sebi in o drugih.
Primer: svojo neuporabno roko peljem na sprehod in na poti na Rožnik se mi odveže čevelj. Ker si ne morem pomagati, obstaja možnost, da pustim vezalke odvezane, kot bila pred leti moda pri šolarjih. Ker pa so predolge, obstaja nevarnost, da se vanje zapletem in si morda nalomim, razmišljam zaradi nedavne izkušnje črnogledo, še drugo roko. To ne bi.
Ostane rešitev, da mi čevelj nekdo zaveže. Kdo? Najprej upam, da bo mimo prišel kak znanec. Pa ga ni. Potem opazujem ljudi, ki mi prihajajo naproti in pripravljam tekst: »Oprostite, ali bi mi mogoče lahko zavezali čevelj?« Nerodno se mi zdi, da bo moral nekdo tik pred mano počepniti in da bo cela okoliščina neugodna za oba. Sedaj si resno želim, da bi srečala kakršnegakoli otroka; ugotavljam, koliko bolj so z njimi esencialne stvari enostavne. A so vsi v šoli. Nadalnji premislek: če kdo sedi na klopci, se mu/je potrebno samo malo skloniti, da bi lahko opravil delo. Ugledam dve mlajši ženski in se opogumim. Začudeno me pogledata, a ko vidita roko v mavcu (in da tu ni skrite kamere), mi voljno zavežeta čevelj, pa še drugega za vsak slučaj. In še možnost dvojnih pentelj mi ponudita.
Spoznanje: ljudje radi pomagajo, če jih 1. odkrito poprosiš, 2. če razumejo stisko, 3. če je to v njihovih močeh, 4. če neposredno vidijo rezultat svojega dobrega dela.
Si bom zapomnila.
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil Maja Hawlina ob 17:32 | Permalink | Komentarji (0) |
10. 4. 2011 -
Samopromocija ali družbeno odgovorno komuniciranje?
|
|
Tukaj nekaj pogledov na oblikovalski odziv katastrofe na japonskem.
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil Oliver Vodeb ob 20:26 | Permalink | Komentarji (0) |
|