V navidez zaspanem Zurichu se ogromno dogaja. Tu le o dveh razstavah, ki kot da nimata nič skupnega.

Ena je v Museum fur Gestaltung, v modernistični zgradbi Adollfa Stegerja /1933/, med glavno železniško postajo, Joseph Strasse in odsluženo pivovarno. Odvija v prvem nadstropju, številčni obiskovalci različnih starosti, a še najbolj tisti iz kreativnih industrij, delavni in z beležkami, posedajo pred mnogimi ekrani s slušalkami na glavi. Naslov razstave je Typography in motion in raziskuje najrazličnejše pojavnosti in oblike posameznih črk, besed, tekstov v glasbenih spotih, v informativnih oddajah, oglaševanju, filmskih najavah, risankah, oživljenih lootypih, medijskih stenah. Besede, tipografije, ritem, glasba, barve, oblike – seštevek pomenov in estetsko čustveno-mentalnih vplivov.

Na drugem koncu mesta, malo dvignjeno na griču, a seveda nedaleč od jezera, med tihimi starimi z denarjem obloženimi vilami in znotraj velikega parka je Rietermusem. Historični zgradbi, ki ji je pravkar arhitetkt Grazioli prizidal Smaragd - nevelik pritličnen, z zelenimi vzorci okrašen stekleni kubus ima večnadstropne podzemne razstavne prostore. Tu se obiskovalec skoraj obredno spušča po stopniščih globoko v lepo leseno drobovje, kjer je razstava Jungove Rdeče knjige. Po razhodu s Freudom, v letih strokovne osamljenosti, dvomov in osebnih kriz, je Jung kopal po svoji psihi/duši, vstopal v svoje sanje, vadil aktivno imaginacijo, se morda soočal z bližino shizofrenije, ter vse to ritualno beležil v črki in v sliki v ogromno, težko, v rdeče usnje vezano knjigo. Kaj vidimo? Gosto popisane tekste s pedantno gotsko kaligrafijo, barvne podobe sanj, vizij, demonov, spoznanj in groze. Posameznosti je potrebno prebrati kasneje, na primer na internetu, saj so kuratorji opremili razstavo, ki se nahaja v večjezični Švici, le z nemškimi teksti. /Zanimivo za drugič - saj ni tema tega bloga/. Sosednje razstave zelo stare japonske in afriške ilustracije in plastike umetniško popravljajo vtis Jungovih malcene kičastih upodobitev, ahkrati s svojimi arhetipskimi in večnimi podobami pristojajo zraven in dopolnjujejo Junga.

Sprašujem se, kaj bi pomenilo za razstavi, če bi jima zamenjali lokaciji. Rdečo knjigo bi torej našli nedaleč od Hauptbanhoffa, v prvem nadstropju svetle in oglate hiše, animirane črke, tipografije in tekste pa globoko pod zemljo starega parka, povezanimi z afriškimi arhetipi? Bi jih drugačno dojeli, bi imele drugačen vpliv, bi spoznali, da gre za novo podobje, ki gradi kolektivno nezavedno ljudi 21. stoletja? Bi se strinjali z Jungom, da podobe predhodijo besedam, a da so besede seveda podobe, kot je to vsakemu jasno iz razstave Topografije v gibanj? Bi nas še bolj zanimalo temeljno spoznavno polje in skrivnosti procesa imaginacije, ne pa le praktična in uporabnostna kreativnost današnjih kreativnih industrij?

Zadnji teden sem preživel v Brisbanu, pretežno s študenti oblikovanja in prijatelji ter sodelavci s katerimi sodeluje Poper že več let. Pot sem je bila dolga in na njej sem veliko razmišljal, da je verjetno največja težava, ki jo imam z Ljubljansko sceno- izguba pomena besed in dejanj. Zdi se, da je lahko vsakdo vse in to takrat ko se mu zdi, da je to zanj oportuno. Npr. aktivist, intelektualec, umetnik, kritik, strokovnjak, raziskovalec, kreativec in seveda altruist.

Slovenija je hecna dežela. V njej se zrcali potreba malomeščanov, predvsem tistih, ki so žrtev kognitivnega kapitalizma. Kaj potrebuje človek, da je uspešen? Določen skrbno načrtovan profil/imidž v svojem krogu prijateljev in kolegov. Tu in tam kakšno medijsko objavo, kjer se predstavi kot nekaj, kar utrjuje načrtovani imidž in idealno- permanentni dotok denarja- ta dotok pa je lahko kar koli. Ko gre za denar zmaga čisti pragmatizem in seveda neglede na izvor in sedanjo vpletenost v kapitalistični družbeni inžinering. Socialni kapital skupaj s pop samo predstavitvijo konstruira strokovnjaka- prav posebej v Sloveniji.

Psihologja je eno izmed polji, ki postaja za šminkerski slalom najbolj uporabno. Pa ne mislim resno strokovne ali celo znanstvene. Mislim na pop, prodajno-bestsellerje, vsakodnevno, kvazistrokovno (spomnimo se: strokovnost je nerazdružljiva od etike!). To ki je potrebna za piljenje veščin, ki jih potrebuje fleksibilna osebnost. Mimogrede, te knjige še nisem bral, le pogovor z avtorico, a sem prepričan, da zadene bistvo enega vidika problema: Eva Illouz, Hladne intimnosti, Oblikovanje čustvenega kapitalizma.

Velikokrat se znova in znova čudim, kako je mogoče, da imajo iste besede tako različen pomen in da jih je možno tako enostavno zlorabljati. Te besede imajo seveda fatalne posledice. Kot pravi PJ Harvey, morijo. Spodaj eden boljših komadov in videov sploh. Včeraj sem se s prijateljem pogovarjal o aktivizmu. Ugotavljala sva, da le ta nujno vsebuje rizik. Aktivist ima veliko za izgubit. To seveda ni edina dimenzija a je zelo pomembna. V trenutnem družbenem stanju pri nas, v stanju v kakršnem je stroka komuniciranja/oblikovanja, tako na univerzi kot na trgu, je rizik ključen. Koliko tistih, ki sprejemajo resnični rizik poznate v Ljubljani? Ne mislim na ljudi, ki jih je v kot potisnila ekonomska situacija. Mislim na strokovnjake, kreativce, intelektualce, pedagoge, raziskovalce, umetnike, druge kreativne delavce in nenazadnje kognitivne kapitaliste same- vse te, ki zaradi lastne priviligirane pozicije lahko hitreje nekaj spremenijo.

V duhoviti, precizni in poživljajoči animaciji Žižek, kljub svojemu značilnemu stampedu, skoraj potrpežljivo razlaga pasti dobrodejnosti ter osebnega/življenskostilskega in družbenega aktivizma, ki včasih soustvarjata in poglabljata probleme, ne pa rešitve.

Poziv k de- iluziji, poziv k razumevanju in poziv k disciplini misli.

Pogosto se teorije branimo, ker je ne razumemo, ker zahteva disciplino, potrpljenje in predznanje. Dobra teorija je redko očitna, praviloma nasprotuje »zdravi pameti«, razumu in konceptom, ki jih jemljemo kot samoumevne in naravne. Ko je teorija smela in kompleksna, kljuva in ni je enostavno ne potrditi ne ovreči. Teorij se drži sloves suhosti, zaprtosti, neživljenjskosti, ko pa se spustimo v njene tekste, nas mnogi očarajo z uvidi, z matematično natančnimi in discipliniranimi izpeljavami, s pogosto bogatim, iznajdljivim jezikom, a tudi s strastjo njihovih avtorjev. Mirjana Ule poudarja, da se praktična vrednost teorije kaže predvsem v njeni »emancipatorni moči«, zmožnosti, da z njeno pomočjo uvedemo ali celo izvedemo pomembne osebne, skupinske ali socialne spremembe, ki pomenijo osvobajanje od pritiskov, omejevanj, socialne prikrajšanosti.

Poznavanje teorije pomaga razvozlati preteklost, uvideti njene ponavljajoče vzorce in zakonitosti ter z njihovo pomočjo razbirati sedanjost in njene možne izteke, tudi na tiste, hotene, ki sprožajo spreminjanje družbene situacije. Še več - teorija je skupaj s kritiko in samorefleksijo sestavina vsake revolucije in hkrati teorija je teorija le po tem, da teoretizira svojo prakso.

Ni čudno, da kot taka teorija v današnji družbi, ki se skuša spreminjati le toliko, da bi ostala nespremenjena ali povedano v radikalnejšem marksističnem jeziku, v dobi zaostrenega razrednega boja, ni zaželena, je vse bolj aktivno prezrta in progresivno izločena iz izobraževalnih sistemov, iz politike, umetnosti in celo iz mnogih nevladnih organizacij." Bolonjska izobraževalna reforma, ki jo vpeljujejo države pod pokroviteljstvom EU promovira znanje prilagojeno trgu in zavira teoretske prakse ter tako podreja intelektualne družbene moči pod gospostvo kapitala," opozarja Rastko Močnik na svojih predavanjih, v znanstvenih člankih, na forumih, v dnevnem časopisju.(Beri današnjo Sobotno prilogo Dela).

Močnik je nekoč z enako doslednostjo opozarjal na škodljivost pridružitve Natu. Takrat se mu ni dovolj resno prisluhnilo. Danes mnogi to obžalujemo.

Če z Almiro igrava tenis ob 9h zjutraj, je za njo že sprehod s Koltom (psom) po Rožniku, hiter obisk studia in ročna dostava novo sešitih oblek v trgovino na Tavčarjevi, pred njo pa predavanje študentom na fakulteti in kaka pot do šivilj v Mursko Soboto, če že ne karkoli v Milanu. Nič čudnega tudi ni, če še isti večer sproščeno, kot da bi cel ljubi dan preživela doma, poseda s prijatelji na vrtu ob pravkar spečenim štrudlju, pa še v folijo ti ga zavije, da ga odneseš otrokom.

Almira ima lahko in zanesljivo roko za vse kar se loti: od idej in risb v zvezkih in na polah, direktnih rezov v blago, vedno novih poiskusov, gubanj in pregibanj, sestavljanj barv in vzorcev, mešanje arhitekturne misli in praktičnost - pa nastanejo šali z luknjami kot ementalec ali zarezami smrečice, tople zvite lisičke, duhovite obleke in še bolj vesele torbice.

Od kod ji vse to, kako ji uspeva? Morda bomo kaj razbrali iz pisanj na njenem nedavno odprtem blogu.

Pa še za trenutek nazaj k tenisu – tu žal Almira nima lahke roke - če ji podaš kratko žogico, dobiš nazaj pravo bombo.