Koliko novoletnih čestitk ste prejeli, koliko poslali, kakšne so bile?
V studiu opažamo, da jih dobimo vsako leto manj. Letos so bile še posebej maloštevilne tiste, ki potujejo lepo staromodno po pošti in jih pripelje poštar na kolesu, a tudi elektronske so se občutno zrečile. Sprašujem se, kaj se dogaja. So naši prijatelji in partnerji zaslutili, da bomo v decembru tudi mi omagali pod težo ponderirano z dolžino izpraznjenih novoletnih mesecev (sedaj sem spada tudi november) in da ne bomo pošiljali voščilnic? So nas pozabili, ker smo zabubljeni v birokracijo evropskega projekta in pretirano introvertirani? Ali pa se morda kaj dogaja na trgu izmenjave voščilnic: zakaj so redke in še bolj zakaj so tako puste?
Dolga leta so bile novoletne voščilnice, pozornost in priložnost , da se spomnimo vseh bližnjih in daljnih, sedanjih in preteklih ter morda bodočih prijateljev, sodelavcev, partnerjev, naročnikov. Ljudje so kupovali, podjetja pa si so tiskala čestitke z motivi Dedka Mraza ali Božička, smrečic, dimnikarjev, angelčkov ali pa reprodukcije slik znanih in neznanih slikarjev. Unicefove kartice so bile skoraj vedno varna izbira – kombinacija dobrega dejanja in praviloma dobrega okusa, še posebej so bile vedno čudovito vesele in pravljične reprodukcije izvrstnih otroških ilustratork, npr. Marlenke Stupice.
Potem enkrat se je scena začela spreminjati. Mislim, da se je to sprožilo v oglaševalskih agencijah, ki so začele tekmovati med seboj in z vsemi drugimi v originalnosti svojih voščilnic; že od junija, najkasneje avgusta so snovale kreativne rešitve za voščilnice zase in svoje naročnike. V nekaj letih je tekma postala vroča in prestižna, ne le samo med komunikacijskimi ampak med vsemi možnimi, malimi in velikimi podjetji; od papirja se je razširila na plastiko, kovino, kuverte so spreminjale oblike, strukture in vonjave, pojavljala so se zapakirana semena, hrana, najrazličnejši predmeti, pazli, pospremljeni z ambicioznim oblikovanjem ter včasih duhovitimi, mnogokrat pa posladkanimi, posiljenimi ali povsem nerazumljivimi teksti. Iz tega obdobja se lahko spomnim nekaj prav dobrih primerkov. Zadnja leta smo kot vedno po končanih praznikih imeli navado pri prvih kavah pregledovati čestitke in izbirati najbolj posrečene, a bera solidnih, da ne rečem dobrih, je bila vse manjša. Do letos – a to že veste.
Padec kakovosti, predvsem kreativnosti in srčnosti v čestitkah / vključno z internetnimi / si lahko razlagamo na različne načine. Najbolj pri roki je razmišljanje, da poslovnem svetu vlada tmurna atmosfera domače politike, otožnost gospodarstva in ostalih dnevnih katastrof.
Druga domneva me bolj izziva in skuša razumeti cel ciklus spreminjanja pristopa k čestitkovanju (a tudi novoletnim darilom), ki smo mu bili priča zadnjih deset, petnajst let: od ustaljene dobre tradicije ritualnih želja, preko premika k samopromociji z vse bolj individualiziranimi voščilnicami, do velike tekme z zaukazano kreativnostjo za vsako ceno, do utrujene izpraznjenosti – ne samo v opevani kreativnosti, ampak celotnega običaja, do naveličanosti in izničenega samega bistva sporočila : srečno novo leto!
Torej nekakšen proces omrtvičenja, sateacije, izpraznjenja zaradi neštetega, obsesivnega ponavljanja, pri čemer nastane absurdna implozija kreativnosti, želja in dobrih občutkov. Misli radikalnega misleca, aktivista in medijskega raziskovalca Franca Berardija, ki ponovno obuja Baudrillarda, se mi zdijo za ta fenomen zelo prikladne: » Neskončna proliferacija znakov okupira prostor pozornosti in imaginacije vse do točke, ko popolnoma absorbira libidinalno energijo družbe in oropa vse kolektivne občutljivosti s popolno saturacijo.«
Voščilnice so le mala šola večjih, pomembnejših pojavov v naših krotkih vsakodnevnih življenjih.
Vsemu navkljub, z malo zamudo, a od srca - srečno novo leto!
|
