»V danih okoliščinah postajajo dobrine, ki prinašajo srečo, tudi same elementi nesreče. Danes se zaradi ustoličenja skupin moči kot družbenega subjekta poraja mednarodna grožnja fašizma: napredek se spreobrača v nazadovanje. /…./da palača športa, topoumno likvidira metafiziko, bi bilo celo brezpomembno, da pa ta v družbeni celoti sama postaja metafizika, ideološki zastor, za katerim se pripravlja realno zlo, ni brezpomembno.« Adorno, Dialektika razsvetljenstva, 1947

Dolgo časa sem imel pokvarjen gramofon. Pred dvema tednoma, po tem, ko sem ugotovil, da je moj pokvarjeni nepopravljiv, sem na mojo srečo dobil novega. Oz, starega, od starega frenda, ki ga je pred njim uporabljal moj najboljši prijatelj. Z njim sva preposlušala največ glasbe in glasba naju je vezala in naju še vedno veže na nepredstavljivo magičen in kozmičen način.

Če kaj, potem vinilkam pašejo takšne zgodbe in zame se je perfektno sestavila. Če primerjam vinilke z današnjimi digitalnimi formati je primerjava zame precej bizarna. Že dolgo nazaj sem nehal snemat cd-je z muziko, ki sem jo zlowdal z neta. Ponavadi so to bili mp3 fajli, ti cd-ji pa so se kopičili in kopičili, moj odnos do velike večine njih je bil slab, slab pa je bil tudi njihov zvok. S torrenti si pomagam, ko želim poslušati glasbo, ki je še ne poznam ali pa jo je zelo težko dobiti. Sicer cd-je kupujem. Res je recimo, da ne bi nikoli kupil cd-ja skupine U2 (četudi bi jo recimo v času kakšnega napada želel poslušati)ampak bi si takšno glasbo, takšnega benda vedno snel z neta. Iz principa. Mp3 fajle poslušam na mp3 predvajalniku, v mestu in v avtu, ker tam nimam cd-playerja, temveč samo kasetnik. A o kasetah kdaj drugič.

Tale filmček- zgodbo o človeku in njegovih ploščah bom podelil z vami. Kot nalašč za razumevanje obsesije do katerega lahko človeka pripeljejo prave plošče. Čeprav je tale zgodba malce tragična. Hmm.