Fleet Foxes (live)



Flaming Lips



Supergrass



The Black Crowes



John Frusciante

Zadnje čase se veliko ukvarjam s teorijami in praksami ideologij. Posebej me zanima vseprisotna ideologija kreativnosti, kaj vse se skriva za njo, koga nagovarja in katere mite izkorišča. O tem pišem daljši tekst, ki se zaenkrat spotika. Misli so še neurejene, a kot običajno v takih primerih, delujejo kot magnet za vse, kar je povezano s temo. Po dolgem času z Andrejem skupaj kosiva. Govoriva o pomladi, kolesih, otrocih, o Kresalovi (le nujno), o mojem in njegovem delu. Andrej je zelo dober urednik otroških knjig, zadnje leto pa še pesniške zbirke – kakoo lepa in smiselna kombinacija. Beseda da besedo in Andrej pripoveduje, kako njegova kolegica raziskuje vpliv ideologij na prevode otroških knjig v času socializma. Tega je bilo sorazmerno malo, pravi. Potem se spomni primera iz Pike Nogavičke, saj sva oba njena fena.

»Saj veš, da Pika vedno omenja svojo mamo, ki da jo gleda izza oblakov? No, tu je nastopila ideologija. V izvirniku niso bili oblaki ampak nebesa.«
»Kaj?« sem nejeverna, » In kaj si ti naredil?«
Andrej me gleda in pravi, da so seveda ob novi izdaji prevod popravili.
»Ampak prej je bilo lepše in bolj prav,« ugovarjam.
Andrej se z menoj strinja, a kaj ko prevod iz pedesetih ni bil resničen.

Med premolkom in nabadanjem solate mi je, bivšemu otroku brez mame (oziroma s tako izza oblakov) postalo povsem jasno, zakaj ljudje ne želimo biti osvobojeni ideologij.