Število organizacij homoseksualnih aktivistov, za katere vemo, da so za svoj prostor delovanja izbrali slovenske šole, se veča. Tokrat smo izvedeli, da je to tudi organizacija "Hetero-homo naveza", ki deluje kot slovenska podružnica organizacije Gay-Straight Alliance (GSA), ki izvira iz ZDA. GSA je organizacija, ki združuje šolske(??) homoseksualne organizacije z namenom, da bi šolarje učili o »homofobiji, spolni identiteti in spolni usmerjenosti«.
Taka organizacija očitno obstaja na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, saj nam je bralec www.24kul.si poslal vabilo te organizacije na prvi simpozij, ki je bil v četrtek, 20.5.2010, ob 16:00 v predavalnici Gimnazije Bežigrad, v učilnici 05. Na programu je bil ogled filma "Milk" (Gus Van Sant, 2008) »ter pogovor o filmu ter o sporočilu, s katerim osvešča gledalce o diskriminaciji glede na spolno usmerjenost.« Očitno pa to ni bil edini namen, saj v nadaljevanju vabila piše: »Povod za srečanje je, poleg osveščanja, še širitev koncepta GSA po drugih šolah v Sloveniji. Prosimo vas, da povabilo na simpozij razširite še med dijaki raznih šol, ker je naš cilj, da imamo minimalno tri predstavnike iz vsake šole, ki bi jih zanimalo načeti tovrstno skupino na njihovi šoli.«
Pritisk homoseksualnih organizacij, ki razširjajo radikalno homoseksualno ideologijo in skušajo prevzgojiti otroke v šolskih prostorih, je postal izredno intenziven. Vse te aktivnosti največkrat potekajo brez dovoljenja in celo vednosti staršev. »Vrednostno nevtralen« šolski prostor očitno postaja eno osrednjih področij delovanja organizacij homoseksualnih aktivistov, otroci pa v šolah postajajo žrtve njihovih sebičnih interesov.
To se mora nehati! Osnovnošolce, dijake, študente, starše in učitelje zato prosimo, da nam sporočijo čim več podrobnosti o dejavnosti homoseksualnih aktivistov po vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah. Za vse, ki nam boste pomagali z informacijami, zagotavljamo varovanje vaših osebnih podatkov, v kolikor se sami ne želite izpostaviti. Vaša pomoč v obliki informacij je sedaj ključna, da bomo lahko preprečili nadaljnje nasilje nad otroki.
Civilna iniciativa za družino in pravice otrok
V nadaljevanju si preberite celotno vabilo, ki so ga poslali dijakom Gimnazije Bežigrad v Ljubljani:
Vabilo:
Spoštovani,
Vabljeni na prvi simpozij, ki bo v četrtek 20.5.2010 ob 16:00 v predavalnici Gimnazije Bežigrad, v učilnici 05, kjer bo potekal ogled filma "Milk" (Gus Van Sant, 2008) ter pogovor o filmu ter o sporočilu, s katerim osvešča gledalce o diskriminaciji glede na spolno usmerjenost. Mi verjamemo, da imamo vsi enake pravice, ne glede na spolno orientacijo.
S tem se ukvarja naše skupine GSA ali Gay-Straight Alliance oz. Hetero-Homo Naveza. Povod za srečanje je, poleg osveščanja, še širitev koncepta GSA po drugih šolah v Sloveniji. Prosimo vas, da povabilo na simpozij razširite še med dijaki raznih šol, ker je naš cilj, da imamo minimalno tri predstavnike iz vsake šole, ki bi jih zanimalo načeti tovrstno skupino na njihovi šoli.
Mi, kot miroljubna organizacija, smo osredotočeni proti diskriminaciji vsake vrste, s poudarkom na LGBT skupnostih.
Za več informacij, pojdite na: http://words.gimb.org/gay-straight-alliance/
Se vidimo!
Elliott Szentpeteri, predsednica skupine GSA Bežigrad
----------
Gimnazijce, ki so samoiniciativno ustanovili in vodijo Gay -Straight Alliance dobro poznam. Všeč so mi. Enako mi je všeč, da želijo živeti v strpnem, vkljujočem in odprtem okolju, še bolj, da so zato pripravljeni tudi nekaj narediiti.
Ob objavljeni vsebini takoimenovane Civilne iniciative za družino in pravice otrok se pojavljajo čudni občutk - ne toliko zaradi nerazumevanja, predsodkov in takojšnjih stigmatizacij kot zaradi skrajno agresivnega tona v imenu družine in pravic otrok ter prav prihuljenega poziva bralcev k anonimnnim ovadbam dejavnosti, ki so podpisana z osebnimi imeni.
PS: Dve izmed desetih ustanoviteljev in aktivnih gimnazijcev v Gay- Straight Alliance sta tudi moji hčerki - brez mojega dovoljenja, ker ga ne potrebujeta in z mojo vednostjo, kar jemljem za njuno zaupanje in moj privilegij.
21. 11. 2010 -
Der Kunst ist es um uns total egal.
Majina predzadnja dva blog posta sta me na nekaj spominjala. S čopičem narejeni napisi na steno, čeprav resni in lepo pošlihtani, so mi bili všeč. Malce naivno in otročje pa vendar seveda prav zares. In lep projekt, ki ga je Maja vidla na Beneškem bienalu, me je nasmehnil.
Jonathan je malce drug trip. Prvič sem zanj slišal pred tremi leti v Hamburgu, ko sem gledal knjigo z Jonathanovim podpisom in posvetilom, ki jo je podaril prijatelju pri katerem sem živel. Ne spomnim se točno več kaj je bilo v tem posvetilu napisano, vem pa, da sva se z Alainom kar dobro narežala.
Jonathan Meese je verjetno največja zvezda zadnjih let med nemškimi umetniki. Slikar, scenograf, performer, inštalater ;) in predvsem nepredvidljivi zmešanec, za katerega je težko reči kdaj misli s svojo umetnostjo resno in kdaj se enostavno zajebava. Sicer pa se sprašujem ali je to vprašanje sploh pravo, ko govorimo o umetnosti.
Všeč mi je njegova uporaba teksta in fotografij, ki jih nekako zliže v hitro sliko.
Zdi se mi simpatičen model, in nekatera njegova dela bi obesil doma ali pa na Popru na steno. Še raje pa bi se z njim vsedel tam nekje v Hamburškem Reperbahnu v kakšno špilunko.
21. 11. 2010 -
Steven Heller: Ulična umeznost v Ljubljani
Iz Hellerjevega bloga:
The real street art in Ljubljana (or any city for that matter) is not the cool graffiti and stickers (although there’s plenty of that) but the markings on the street rendered by the anonymous workers in the local departments of traffic and highways.
Boulevards, avenues, and streets are increasingly painted and stenciled with letters and patterns that rival some of the most creative graffiti (remember Abbey Road). Here, from my window in the Hotel Slon on the main drag in Ljubljana, Slovenia, is one of the best street art/designs I’ve seen.
Read more: Imprint-The Online Community for Graphic Designers | Real Street Art in Ljubljana http://imprint.printmag.com/daily-heller/street-art-ljubljana/#ixzz15v6tQACW
Vsak hip se bodo zapra vrata Beneškega arhitekturnega bienala. Vredno je pohiteti in si ga ogledati, še posebej ker so Benetke sedaj lepo izpraznjene in megličaste; v popoldanskem somraku vztrajno priklicujejo literarne opise Thomasa Manna in Henryja Jamesa.
V Arselau in v Giardinih je vsega dosti za slišati, videti, začutiti in razmisliti. Na poti domov si na večernem vlaku zadovoljna in utrujena družbica dela nepopolno short listo vtisov: vsekakor je obvezen Avstralski paviljon, Japonski, Kanadski, Nizozemski, Romunski, Češki, Francoski pa še kak.
Zame nujno tudi Srbski. Uvrščam ga v vzorčen primer kategorije afektiivizma, ki ga Brian Holmes definira približno takole: novi (tudi stari v novem kontekstu), drugačni izrazi osvobajajo afekte, afekti pa se dotaknejo - nove prisotnosti, geste, govor, srčni in pametni izrazi spremenijo kvaliteto kontaktov, odnosov med ljudmi, se jih dotikajo, lahko premikajo, ganejo, in spreminjajo. Umetnostne tehnike so sposobna multiplicirati te neposredne spremembe in ubirajo nove miselne in čutne poti ter šiirijo teritorije zasebnih ukleščenosti.
V osnovi gre za iskanje novih načinov bivanja, svežih, drugaćnih povezav in koeksistence, ne le med ljudmi, tudi s predmeti, okoljem, naravo. Včasih se začne z dotiki kože, spremenjenim srčnim utripom, preprosto poezijo napisano na steno, z drevesom v starem emajliranem loncu na koleščkih, ki se ga pelje na sprehod – tu je še kolesarski zvonček, v veselje ali v pomoč pri novem pohajkovanju.
