Krojač Molan se je dolgo trudil s šivanjem suknjičev, a mu delo ni uspevalo. Nekoč je kar tako, iz golega veselja, izdelal iz odrezkov blaga stare flanele in bombaža prtiček ter vanj uvezel misel: VESELITE SE S STRAHOM. Njegov znanec Lundmark je na steni ugledal prtiček, se globoko zamislil in si zaželel, da bi ga kupil. Svojo željo je razložil z besedami: »Tale prtiček ima opravka z dušo in večnostjo.« Na Molanov skromen odgovor, da je besede le pobral iz Knjige psalmov, mu Lundmark pravi: »To že, ampak naredil si jih velike in jih tako našil, da lahko visijo na steni. Besede vedno obstajajo, ampak ko jih izrečeš ali črkuješ ali obesiš na steno, takrat šele zaživijo.« Ta izjava je prevzela krojača Molina, nikoli je ni pozabil, do besede jo je poznal do konca svojih dni. Svoji ženi je rekel: » Besede so zravnale omahljivca in klecajočim kolenom so dale moč.« (Zgodba je povzeta iz knjige Lepa Mareb švedskega pisatelja Torgnyja Lindgrena).

V današnjem času nas od vsepovsod nagovarjajo množice izpraznjenih besed ter puhlih govoričenj, ki plitvijo razumevanja življenja in sveta. V našem studiu kot krojač Molan verjamemo v besede - v njihovo kreativno in preoblikovalno moč, v vlogo njihovega pomena, ritma, notranje lepote in poezije. V to, da jih je potrebno iskati, jih raziskovati, gnesti in premišljeno uporabljati. Ko se človek dolgo poglablja vase, v ljudi ali v stvari, misli in besede nekako same izplavajo, se počasi destilirajo in zgostijo. Včasih v misel, ki se izrazi v stavku ali dveh, včasih morda v verz ali eno samo besedo. Te besede so pomembne, pripovedujejo o bistvu oseb in o stvareh, pokrivajo pot, ki jih je pripeljala do sedanjosti in govorijo o njihovih zavzemanjih v prihodnje. Stopnjujejo njihovo bistvo in navzočnost.

Po dolgem razmisleku o najrazličnejših vidikih in plasteh Filozofske fakultete smo v studiu prišli do besede TUHTAM. Tuhtanje kot avtonomno osebno in skupinsko, globoko in dolgotrajno razmišljanje. Kot dejavnost, ki so ji ljubši uvidi, ki porinejo misel naprej in globlje od ustavljanja ob dokončnih resnicah, ki kličejo k obrambnosti in zavezanosti. Kot pripravo za odziv, za dejanje. Pa tudi kot preprosto radostno početja duše.

Na Filozofski fakulteti so ob svojem jubileju besedo/misel prepoznali kot svojo; kot da je bila od vekomaj tam in je čakala, da se jo ponovno prikliče in izreče. Celo grafična lepota črk, ritem in nekakšna simetrija besede TUH*TAM je oblika , ki nastopa skoraj kot sigil – napisana bo delovala v obe smeri - navznoter in navzven - te pomembne izobraževalne in raziskovalne institucije.

Pred časom sem po večih letih spet začel uživati v nadaljevankah. Razlog za to je bil Earl. Sedaj pa mi je prijateljica in sodelavka Zoe posnela IT Crowd. Že dolgo se nisem tako smejal ob nobeni TV seriji, zato sem se odločil tole podeliti z vami. Toplo priporočam!

V mesto prihajam s kolesom pod dvema podhodoma, eden je nedaleč od Akademije za likovno umetnost, drugi na izhodu iz Tivolija, tik ob Moderni galeriji. Oba podhoda sta bila do nedavnega poslikana z množico grafitov, ki so jima dajali specifičen karakter : tu so bili najrazličnejši, uspeli in neuspeli likovni poizkusi, družbeni in politični komentarji, ljubezenski izlivi, skrajni seksualni namigi, žaljivke, dovtipi, nedokončani eksperimenti ipd.. Oba prostora sem doživljala kot vibrantna prehoda iz zaspane suburbije in parka v urbani del mesta (in obratno v drugo smer). Njuna podzemnost, s hrumečo železnico in cesto nad sabo ter neposredna bližina obeh pomembnih in lepih kulturno-umetniških institucij, sta primernost grafitov še povečevali. Verjetno so nedaleč nazaj (2006) tako mislili tudi na MOLu, ko so prevzeli uradno vlogo podpornikov v društvu grafitov in jim prepustili v uporabo tivolski podhod. (glej Klub Ljubljanskih grafitov in dovoljeno grafitiranje v podhodu l. 2006 ). Tri leta kasneje so se premislili.

Spomladi so se v podhodih pojavili možje v kombinezonih in z nekakšnimi skafandri na glavah. S posebno napravo so nekaj tednov mukotrpno centimeter za centimetrom brisali grafite najprej na Erjavčevi potem še pod Mestno galerijo. Opazovanje tega glasnega in vprašljivega početja ter slovo od nekaj res dobrih avtorskih grafitov, je tolažila misel, da se lahko na brisanje gleda kot na pripravljanje novih platen za grafitarske stvaritve.

Najprej je bila očiščena Erjavčeva. Ostali so le veliki reklamni nosilci za komercialne plakate, ki svojo sporočilnost utemeljujejo s plačilom dragega najema. Potem je sledila slovesna otvoritev podhoda pri Moderni galeriji, kjer je tekla beseda tudi o tem, da je bil podhod :«….žrtev vsakdanjega vandalizma in je predstavljal velik strošek za vzdrževanje.« Ta podhod ima zdaj nova tla in dobro razsvetljavo, ki ju je nujno potreboval, na vseh stenah pa goste protigrafitne mreže. Da bi vse skupaj zgledalo lepo in dobro, so za rešitev angažirali studio, ki je nalogo o protigrafitnih ukrepih reševal kreativno in estetizirano - zamaskirali so osnovno «poslanstvo« kovinskih mrež s tem, da so izza njih osvetlil silhuete dreves. Rešitev je sama po sebi všečna, a če razumeš njen kontekst, morda ugledaš podobo ujetih dreves izza gostih rešetk.

Tu ne bom načenjala vprašanj o funkciji in kompleksnosti drugačnih, ne le estetsko in komercialno zakodiranih javnih prostorov. Tudi ne o vlogi grafitov, motivacije in hotenj za njimi. Niti ne bom razmišljala, zakaj grafite imitirajo ali celo najemajo oglaševalci in zakaj vse pogosteje nastopajo v galerijah in muzejih.

Omejila se bom na dejstvo, da mesto razume javni prostor enoznačno, predvsem pa z vzvišeno lahkoto prelamlja dane obljube. Pri tem mu je tu pomagal in dal legitimnost studio, ki na svoji spletni strani piše o sebi: «…. raziskuje, preverja in odpira možnosti uporabe javnega prostora za potrebe ljudi v mestu /…./, vsako leto izberejo spregledane mestne površine, na katere opozorijo s pomočjo ustvarjalnih intervenciji, s katerimi ta območja spremenijo v uporabne urbane površine….« Dekleta iz studia cenim, njihova dela tudi. Žal mi je, da so to nalogo prevzela.

Studio Poper se praviloma ne udeležuje nagradnih tekmovanj, oz. tega, čemur pravi komunikacijska stroka Festivali.

Razlogov za to je veliko. Ključni razlog je, da festivali ustavarjajo napačne, to pomeni navidezne kriterije kakovosti komuniciranja v javnem prostoru. S tem delajo veliko škodo sami stroki in vsem ustvarjalcem, podjetjem, organizacijam, iniciativam ter naročnikom na področju komuniciranja. Da o širši družbeni in kulturni škodi sploh ne govorim. Da so kriteriji redukcija in navidezni, torej zgolj na ravni površinske podobe, je posledica ključne značilnosti oglaševalskega in večine oblikovalskega dela. Ta značilnost je: napraviti komunikacijsko delo zato, da ga vidijo drugi. Ta dimenzija je še posebej zanimiva, če vemo, da je mojstrstvo po definiciji delati stvari dobro zaradi stvari same. Biti viden v tem kontekstu pomeni, da drugi sodijo o tvojem delu. Pomeni, da delaš brez lastne strokovne avtoritete. Kakovost takšnega dela je odvisna od zunanje avtoritete. Tovrstna avtoriteta je ključna že v samem procesu ustvarjanja. Ta značilnost prežema tako komunikacijska dela, merila kakovosti kot vsakodnevno vedenje in percepcijo ustvarjalcev na področju oglaševanja in oblikovanja. Njihova dela morajo biti vidna. Vidna pa ni substanca, temveč podoba in res, oglaševalci in oblikovalci ustvarjajo podobe. Ti ustvarjalci delujejo kot posamezniki na konkurenčnem trgu, kjer tekmujejo z drugimi ustvarjalci. Ustvarjajo podobe, ki tekmujejo z drugimi podobami. Ali ni tekmovanje/konkurenca tista primarna sila napredka ekonomije? Tako so nas vsaj učili vrli ekonomisti, ki zagovarjajo trenutni neoklasični model ekonomskega sistema.

Tekmovanja oz. festivali pozabljajo ključno kvaliteto ustvarjanja. Rezultat je namreč definitivno boljši, če ustvarjanje poteka na podlagi sodelovanja in ne tekmovanja. V vseh letih omenjeni stroki nista uspeli ustvariti meril kakovosti. Zakaj? Zato, ker sta ostali na ravni podobe. Podoba o kateri govorim namreč ločuje namesto, da bi združevala. Za razumevanje teh dimenzij komuniciranja pa je potrebno raven podobe preseči.

O kakovosti, o tem katere ravni je potrebno upoštevati, če govorimo o dobrem komunikacijskem delu, sem pisal v svoji knjigi. Dober tekst o problematičnosti festivalov/tekmovanj pa je bil pred nekaj meseci objavljen v angleški reviji Eye magazine. Tega sem na blogu že omenil, a ga sedaj še enkrat. Originalni tekst, ki je malce daljši od objavljenega v reviji, si sedaj lahko preberete tukaj. No, in v tem tekstu je citiran tudi Nick Cave...

Danes popoldne sem po parih mesecih spet poslušal genialne Grinderman. Kasneje, ko sem sem spomnil omenjenega citata, sem ga poskušal najti na netu.

Takole o tekmovanjih pravi Nick Cave:

TO ALL THOSE AT MTV,

I WOULD LIKE TO START BY THANKING YOU ALL FOR THE SUPPORT YOU HAVE GIVEN ME OVER RECENT YEARS AND I AM BOTH GRATEFUL AND FLATTERED BY THE NOMINATIONS THAT I HAVE RECEIVED FOR BEST MALE ARTIST. THE AIR PLAY GIVEN TO BOTH THE KYLIE MINOGUE AND P. J. HARVEY DUETS FROM MY LATEST ALBUM MURDER BALLADS HAS NOT GONE UNNOTICED AND HAS BEEN GREATLY APPRECIATED. SO AGAIN MY SINCERE THANKS.

HAVING SAID THAT, I FEEL THAT IT'S NECESSARY FOR ME TO REQUEST THAT MY NOMINATION FOR BEST MALE ARTIST BE WITHDRAWN AND FURTHERMORE ANY AWARDS OR NOMINATIONS FOR SUCH AWARDS THAT MAY ARISE IN LATER YEARS BE PRESENTED TO THOSE WHO FEEL MORE COMFORTABLE WITH THE COMPETITIVE NATURE OF THESE AWARD CEREMONIES. I MYSELF, DO NOT. I HAVE ALWAYS BEEN OF THE OPINION THAT MY MUSIC IS UNIQUE AND INDIVIDUAL AND EXISTS BEYOND THE REALMS INHABITED BY THOSE WHO WOULD REDUCE THINGS TO MERE MEASURING. I AM IN COMPETITION WITH NO-ONE. MY RELATIONSHIP WITH MY MUSE IS A DELICATE ONE AT THE BEST OF TIMES AND I FEEL THAT IT IS MY DUTY TO PROTECT HER FROM INFLUENCES THAT MAY OFFEND HER FRAGILE NATURE.

SHE COMES TO ME WITH THE GIFT OF SONG AND IN RETURN I TREAT HER WITH THE RESPECT I FEEL SHE DESERVES - IN THIS CASE THIS MEANS NOT SUBJECTING HER TO THE INDIGNITIES OF JUDGEMENT AND COMPETITION. MY MUSE IS NOT A HORSE AND I AM IN NO HORSE RACE AND IF INDEED SHE WAS, STILL I WOULD NOT HARNESS HER TO THIS TUMBREL - THIS BLOODY CART OF SEVERED HEADS AND GLITTERING PRIZES. MY MUSE MAY SPOOK! MAY BOLT! MAY ABANDON ME COMPLETELY!

SO ONCE AGAIN, TO THE PEOPLE AT MTV, I APPRECIATE THE ZEAL AND ENERGY THAT WAS PUT BEHIND MY LAST RECORD, I TRULY DO AND SAY THANK YOU AND AGAIN I SAY THANK YOU BUT NO...NO THANK YOU.

YOURS SINCERELY, NICK CAVE 21 OCT 96.

Vir

Za konec tega posta pa še video Grinderman:

V varnem in naklonjenem kulturno-umetniškem dogajanju Mladih levov ter v okviru evropskega raziskovalnega projekta Sostenuto poteka zanimiv družbrni eksperiment Ulična borza, o kateri so organizatorji napisali :« Ulična borza nam bo pokazal, kaj vse imamo in lahko delimo z drugimi na podlagi solidarnosti, neposredno in brez denarja. Zbirali in izmenjevali bomo prav vse, kar ste pripravljeni vložiti, pa naj bo to oprijemljiv predmet ali pa čas, ki ste ga pripravljeni vložiti. Na druženju ob festivalskem dogajanju bomo izmenjevali prav vse: od kart za kino in teater, do kupona za kosilo v dvoje, tečaja pisanja kitajskih pismenk…..« . Poizkus, ki ima morda tudi željo postati ali vsaj spodbuditi gibanje nedenarne menjave pri nas, najbolj uspeva v delu, ki se oslonja na principe v svetu vse bolj uveljavljene časovne banke, kjer se vsaka prispevana ura dela vrednoti enako, pa naj bo to zobozdravnikova, čistilčeva ali astronavtova.

Kako to zgleda v živo? Na borzo posameznik prijavi uro ali več nečesa, kar dobro in rad dela, v zameno pa prejme enako količino dela drugih udeležencev. Zaradi enostavnejše izvedbe so se organizatorji odločili za "ročno" izmenjavo ur, le na osnovi žreba. To pomeni izgubo možnosti izbora glede na posameznikovo potrebo ali zanimanje, po drugi strani pa »srečelov« vpelje element igre in presenečenja, kar se je tu izkazalo kot sveže, odpirajoče in zelo povezovalno.

Moj bančni prispevek je vključeval ping - pong v domačem okolju z limonado ter uro tematskega objemanja dreves/brez po Rožniku. V zameno sem iz bobna izvlekla uro pravnih nasvetov (le kdo jih ne potrebuje?) in uro pravljic (prav primerna protiutež).

Drevesa bom objemala skupaj z gojenci zavoda za usposabljanje otrok in mladine s posebnimi potrebami Janez Levec. Tudi če bi še tako razmišljala, s kom bi želela to izkušnjo deliti, se nanje ne bi spomnila - pa so pravi - veliko se bomo naučili drug od drugega.