Padova je blizu. Dovolj blizu, da si lahko privoščiš preskočiti staro univerzo in njeno slavno dan in noč odprto študentsko kavarno, botanični vrt in vse katedrale ter se odločiš za potepanje po okoliških gričih. Ti so posejani s kmetijami, vilami, gradovi in dobrimi gostilnami. Tu je naprimer živel Petrarca, ki so mu v zahvalo za poezijo in za nadaljnje navdihe poklonili hišo s čudovito mirnimi pogledi na vse strani. Nedaleč sta še dve častitljivo stari vikendici (renesansa in barok), ki sta ravno dovolj veliki in mali, s senčnimi vrtovi in mnogimi vodami, prav pravi za neambiciozen obisk. Poleg vsega skladnega in lepega imata obe vili vrtni labirint.

Če je še tako vroče poletje in četudi varčuješ s koraki, je labirint nekaj, kar je pač potrebno razvozlati.

Ker sem to počela dvakrat v nekaj urah, sem ugotovila, da vsaj v teh krajih za labirinte velja: ni krajšnjic, hitenje ne pomaga, navidez hiter prodor proti stolpu (cilju, rešitvi, zmagi?), gotovo zapelje v slepo pot, pogosto se je potrebno, ponavadi še tik pred zdajci, vztrajno sprehajati po obrobju, da se potem skoraj nepričakovano znajdeš pred stolpom in se po kamnitih stopnicah dvigneš nad labirint. Tu se čudiš njegovi velikosti, lepi geometriji in prehojeni poti. Iz stolpa se odpira pogled v daljavo, pa tudi na še kakega iskalca spodaj, ki se zaletava v ovire in ne ve, kako blizu je že bil rešitvi. Baje so nekoč bili taki labirinti namenjeni igri, a tudi meditaciji. Danes imajo enak učinek - življenje v malem.

Pravkar sem se vrnila iz Lizbone, kjer sem pridno sodelovala v evropski poletni šoli socialne inovacije v organizaciji SIX – Social inovation exchange in Young Foundation. Kot ob skoraj vseh priložnostih in prireditvah v zadnjem letu, se je tema nanašala na sedanjo svetovno krizo in seveda priložnost, tu za socialno inovacijo, ki dobiva predvsem v Evropi in Obamovi Ameriki vse večje vladne podpore in pokroviteljstva. Sto udeležencev iz 24 držav si je izmenjevalo izkušnje iz različnih področij, največ iz agrikulture, izobraževanja, zdravstva, pravične trgovine... Predstavitve nekaj izjemno zanimivih aktivistov, predvsem iz Južne Amerike, Koreje in Kitajske, so se skoraj izgubile v množici prejkone administrativno-birokratskih poročil in ugotovitvah predstavnikov različnih vladnih institucij, ki mnogokrat obravnavajo inovacijo dokaj neinovativno. Torej kljub v vseh debatah prepoznanemu pomenu bottom- up vibrantnosti, delovanja in iniciativ, je v konferenčni praksi pevladoval top - down pristop. Nadalje, kljub deklarativni želji po odprtosti in izmenjavah pogledov iz svetovne perspektive, je tudi ta konferenca za mnoge izzvenela s prevelikim poudarkom na anglosaksonskih deželah, pri čemer pa prihajajo največje inspiracije, tudi če se fokusiramo na vladne prakse, iz Danske, Švedske in Nizozemske. So pa na vseh teh konferencah najpomebnejši ljudje, osebni kontakti, ki odpirajo možnosti za nove navdihe in sodelovanja v mednarodnih projektih med podobnomislečimi organizacijami. Poper ima sedaj nove prijatelje in bodoče sodelavce iz Hope instituta iz Južne Koreje, Mindlaba iz Kopenhagna, Doors to perception iz Amsterdama, pa še koga.

In še: Lizbona je nežna, kljub poletju in vročini prezračena z atlantskimi vetrci, ob večerih pa prepojena s srce trgajočim fadom, ki mu ohlajeni port voljno prikimava.

Trenutno berem knjigo Richarda Sennetta- Kultura novega kapitalizma v kateri krasno vzpostavlja odnose med spremenjenimi tržnimi institucijami,notranjo kulturo uslužbencev, medosebnimi družbenimi relacijami in implikacijami teh pojavov za demokracijo.

Ena izmed stvari, ki mi je dala misliti je njegova analiza med odnosom mojstrsva in talenta. Spodnji odstavek je iz recenzije njegove knjige:

"Tudi Richard Sennett ob koncu knjige Kultura novega kapitalizma, ki jo je tudi prevedla Katarina Rotar, pospremila pa Aleksandra Kanjuo Mrčela, svari, in sicer pred tremi zahtevami, ki nam jih zastavlja kapitalizem: problem časa oziroma njegovega večnega pomanjkanja, ki fragmentira naša življenja, zahteva po talentu, ki uničuje ideal mojstrstva, se pravi dolgotrajnega učenja, da bi nekaj naredili dobro, in odrekanje preteklosti."

Mojstrstvo ali pa vsaj težnja k njemu je nekaj kar najbolj pogrešam pri mladih. Talentiranih kreativcev je kar nekaj, mojstra pa nisem srečal že zelo dolgo. Na primer: nekateri zunanji oblikovalci so velikokrat zelo nejevoljni, če takoj ne sprejmemo enega izmed dveh ali treh predlogov. Ti nastanejo na podlagi talenta, intuicije, dobljenih konceptualnih izhodišč, pogovorov itn... Manjka pa lasten študij, lastna kreativna zasnova, piljenje, piljenje, piljenje, poglabljanje, poglabljanje. Mojstrstvo. Tako dolgo sedeti, da je izdelek res domišljen in domišljeno tudi izveden. Ne glede na čas. Zaradi izdelka in zaradi sebe samega.

Površno izkoriščanje talenta namesto poglobljenega mojstrskega dela je žal v slovenskem prostoru ključni kulturni ideal, ki je neposredno povezan s kreativnimi procesi v komunikacijskem poslu. Žal takšno delo ne pripelje do rezultatov, ki bi vzdržali visoke kriterije dobrega komunikacijskega dela.