Ena lepših stvari pri mojem delu je, da velikokrat gostim zelo zanimive in krasne ljudi. Takšna gostovanja pripeljejo do dveh stvari. Prva je ta, da hodim na izlete po Sloveniji, v kraje kamor sicer redko ali nikoli ne grem in tako državo v kateri živim, uzrem še skozi oči tujca. Druga pa je ta, da je sedaj doma že utrjen ritual mednarodnih kuharskih izmenjav in sodelovanj. Tokrat je bil pri nas Jason Grant, frend, oblikovalec in vodja našega partnerskega studia Inkahoots iz avstralskega Brisbana.

Vogel je bil lep, sonce vroče in snega še vedno dovolj. No, glede kuhanja: tokrat so bili na vrsti sendviči s popečeno papriko, špinačo, mlado čebulico in sirom. Tipični avstralski snek kot bi ga dobili sredi dneva v lokalih večjih mest. In pes: brez pretiravanja- vsaj petnajst minut je takole ležal na hrbtu ob svoji gospodarici, ki je v slaščičarni v Novem gradu jedla sladoled.

Knjigo Design Futuring mi je prejšnji teden podaril prijatelj Jason Grant, sicer vodja našega avstralskega partnerskega studia Inkahoots. Jason je v Sloveniji, ker vodi mednarodno delavnico ekološkega plakata. Temeljni koncept avtorja (Tony Fry) je "Redirective practice", ki deluje na izobraževalni svetovalni praksi preusmerjanja naročnikovih želja in zahtev v smeri trajnostnega razvoja. Knjiga je izvrstna zaradi teoretskega koncepta in konkretnih praktičnih primerov. Zelo relevantno!

Druga, Vabanque, je sociološka, kulturološka in zgodovinska analiza bančih ropov. Zakaj se v sanjah ljudi o hitrem bogastvu ob zmagi na lotu največkrat pojavi prav fantazija bančnega ropa? Zakaj so bančni roparji izmed vseh kriminalcev med ljudmi najbolj priljubljeni? Hudo.

Na tem mestu sta, v neposredni bližini Popra, do pred kratkim stala zabojnika, namenjena zbiranju odsluženih, a še uporabnih oblačil – tekstila, ki je sicer ožigosan za komunalni odpadek. Odkar so Humanini zabojniki izginili, mnogi meščani spijo mirneje. Pa ne zato, ker so kontejnerji nezakonito okupirali javne površine, kar je tudi razlog za njihovo odstranitev. Mimoidoče so motili obiskovalci, ki so si sami postregli z vsebino. Pripeljali so se v avtu s krško registracijo in v zabojnik spustili najmanjšega med sabo, ki je nato iz klavstrofobične teme ostalim podajal vrečke. Šlo je za netržno redistribucijo dobrin – nekdo zavrže odvečna oblačila, drugi jih uporabi, ker so zanj dragocena. Eni grejo v šoping v BTC, drugi v kanto za smeti. A oblačila iz teh zabojnikov so bila namenjena prodaji, izkupiček pa dobrodelnim projektom v Afriki. Prepiri, celo spopadi z mimoidočimi, ki so opazili ilegalno praznjenje, so bili neizogibni. »Cigani kradejo!« je bilo verjetno vse, kar so si tisti trenutek mislili. Nikogar ni zaskrbelo, ali je početje varno, ali se lahko kdo od poškoduje, zakaj potrebuje zavržene obleke, ali potrebuje še kaj drugega ... Ko sem bila majhna, je babica v Novem mestu odvečna oblačila dala ciganki, ki je po blokih redno hodila od vrat do vrat in s takšnim nabiralništvom skrbela za reciklažo. Kdo bi danes ciganom sploh še odprl vrata?

Saša Eržen