S hčerkama sem se odpravila na bolšji trg po stare gumbe. Zaradi gneče se je bilo potrebno med stojnicami skoraj prerivati. Dodatno motnjo v človeški reki je povzročal nekakšen hodeči plakat - moški otovorjen z velikim plakatom zavarovalne storitve Ljubljanske banke. Na možakarjev hrbet je bil plakat montiran z ogrodjem s širokimi jermeni, podobnimi najnovejši opremi profesionalnih nahrbtnikov za npr. Himalajo. Morda je ta skrajno tehnično dodelana oprema skupaj z veliko dimenzijo plakata, podobno zabetoniranim uličnim nosilcem običajnih plakatnih verig, presekala samoumevnost prizora.

Pojavila so se vprašanja.: 1.kaj razmišlja medijski strateg, ko v medijski splet uvrsti ob bok tv spotom, časopisnim oglasom ipd. »hodeči pano«? Kako zgleda opis storitve v tabelicah - npr 3 hodeči panoji po obrežju Ljubljanice, med 9h in 13h uro, 40 x gor in dol. Ciljna skupina: urbana populacija, srednji, višji razred, ljubitelji starin….…..? 2.kako so to predstavili naročniku : bolšji trg, pomembna »točka dotika«, nedeljsko jutro, socialna situacija, sproščeni klepeti ob dopoldanski kavi v sosednih lokalih, ugodni, medijski popust.…..? 3.kako razmišlja MOL – ker so plakati na fiksnih plakatnih lokacijah obdavčeni, ali to pomeni, da so obdavčene tudi tisti na živih telesih? 4.kaka navodila prejme človek za nalogo: npr. glej mimoidočim v oči, smehljaj se, občasno se zaustavljaj in navezuj stike, pokramljaj s starejšimi, otrokom pomahaj, čim večkrat pojdi gor in dol ob Ljubljanici…..? 5.kako se imenuje tako delovno mesto in kak je njegov opis, so za nosilce predvidene tudi ženske, je potrebna posedovati minimalno višino nosilnega telesa, ostale želene kvalifikacije…..? 6.kaj naredi možakar, če se mu odveže vezalka na čevlju, skloniti pa se ne more zaradi ogrodja? 7.se morda še komu zdi prizor čuden, absurden, problematičen in nedostojanstven? ali pa ugleda človeka, ki na hrbtu nosi križ potrošništva?

Iz uradne ponudbe storitve, za katero sem odkrila, da se imenuje Moving board:

ZASNOVA OGLAŠEVANJA Z MOVING BOARDI Izkoristite prednost Moving Boarda in prehitite konkurenco! Z oglaševanjem na Moving Boardu lahko dodatno povečate domet in odzivnost, ki klasičnim oblikam oglaševanja močno upadata. Izborite si konkurenčno prednost na prezasičenem oglaševalskem trgu – zakupite najbolj urbano obliko zunanjega oglaševanja ta hip! Oglasni pano Moving Board je zaščiten z ustreznimi pravicami intelektualne lastnine. Lastnik ekskluzivne franšize za najem in prodajo oglasnega prostora na panojih Moving Board za Slovenijo je podjetje .......

Pri pojavljanju na odprtem, javnem prostoru bo najboljši učinek dosežen s hkratnim nastopom najmanj štirih Moving Boardov© v večjih slovenskih mestih. Hkratna pojavnost večjega števila Moving Boardov© predstavlja vizualni učinek, ki ga ni mogoče spregledati. Njihov prihod bo na obraze presenečene množice vnesel začudenje in hkratno zanimanje za oglaševani izdelek.

Ta teden sem si končno izpolnil željo in si kupil dva albuma skupine Pavement in novi album skupine Sonic Youth. Tukaj trenutno moja najljubša komada.

Imamo srečo, da so naši prostori v enem najlepših koncev mesta. Vrsta oken gleda na Ljubljanico med Prulskim mostom in Špico. Malice, klepeti, sestanki, tudi mesena kosila se redno dogajajo na tem ali onem obrežju, na klopcah, kamnitih stopnicah in na splavih. Pravzaprav nam je tu všeč vse: otroško igrišče z lesenim, nasedlim čolnom, strme stopnice in potke, ki se spuščajo k reki, občasno nepokošeni bregovi s travniškim cvetjem, ležerna ponudba na splavih, jate rac in obiskovalci, ki od zgodnje pomladi lovijo sonce, kasneje senco, vedno pa dajejo vtis, da se prostoru predajajo, da uživajo in se jim pod milim nebom prav nikamor ne mudi.

Verjetno ste že ugotovili - ta prostor ima dušo in zanjo smo v skrbeh. Pripravljajo se ambiciozne spremembe in prenove Špice. Tako kot že balinišče, osrednji prostor staroselcev, bodo padle okoliške zgradbe, pritikline in splavi, za katere pravijo, da so neurejeni, ciganski…Zgradila se bo, po tem kar so nam predstavili v Kresiji, sterilna ploščad s sodobnim lokalom – vse bo nedvomno hip, tip in top, brezosebno in spolirano. Da ne bo pomote: nismo proti tovrstnim prostorskim intervencijam. Obstaja veliko prostorov, tudi ob Ljubljanici, kjer bi slične, fine sodobne konstrukcije oživele nova srečevališča, drugačne poglede na reko in obogatila okoliška bivanja. Takih rešitev je povsod mnogo - od Roterdama, Amsterdama, Berlina do Londona - a nikoli na lokacijah njihovih Špic. Za take, redke prostore je potrebna večja rahločutnost, sposobnost občutljivih, dobro premišljenih posegov, predvsem pa zavedanje in želja zadržati čudovito zmes zgodovine in spominov, novega časa, čudaštva, karakterja in preproste lepote.

Komu naj to povemo?



/fotografija: Rok Klemenčič/

Ravnokar sva se s punco vrnila s potepanja po izredno zanimivi in kontrastni Albaniji. Šiptarija je danes eno samo gradbišče, usmerjeno žal predvsem v vrezovanje cenenih kitch hotelov v meso zaenkrat še dokaj deviške obale (če odmislimo na nekaterih mestih kupe plastičnih smeti pomešanih med pesek).
Albanija je sedaj v žolčnem krču impulzov z vseh strani, hja  predvsem jih žal rajcajo ZDA. Splošen vtis je ta, da zbegano letajo od ene ideje do druge, da skušajo kopirati ideje od zunaj, vendar realizirano kasneje izpade precej na hojladri. Hkrati pa se ne znajo ustaviti (kljub temu, da je nenehno prisoten občutek, da se jim nikamor ne mudi), da bi se prevprašali o svojih koreninah, svoji zgodovini, svoji biti, in iz tega črpali ideje za nadaljno pot – ker je zgodovina naroda res izredno bogata! Albanski prostor je bil en sam križkraž kultur, že od prazgodovinskih časov. Kasneje so Iliri, Grki, Rimljani, Normani, Bizantinci, Turki, Italijani vsak po svoje dodali svoj pečat. Albanci so zmedeni, ujeti med tradicionalnim-družinskim in novim, še ne tako otipljivim, a hkrati iskreni. In zgleda, da jim ta obleka kar pristoji.

Razumevanje albanske duše pa  ni mogoče, ne da bi se izpostavili vladavine Enverja Hoxhe, komunitstičnega diktatorja, ki je obvladoval vsak korak svojih »tovarišev« Albancev od konca druge svetovne vojne do leta 1985, ko je umrl. Kot vsak diktator je tudi sam pustil izredno zapuščino bolj ali manj kreativnih krutosti. Na eno bolj ljubke sorte sem naletel ravno pred odhodom v neki starinarnici v zgodovinskem mestu Kruja. Gre se za fotoalbum, ki ga je MORALA imeti vsaka družina v svojem stanovanju, na uglednem mestu, poleg slike Hoxhe seveda. Ima obliko navadnega družinskega albuma, ki je navadno enkraten, originalen, kjer so fotke nanizane ena zraven druge v družini lastnem zaporedju.

Mogoče zaradi mojih svežih vtisov s popotovanja, ki sem jih na grobo nakazal v vodnih stavkih, me je še najbolj pritegnil sklop turističnih fotografij. Dodan je napis »The camp of holidays for the workers« A na teh fotografijah nekaj manjka. Ti prostori so vendarle neobljudeni, prazni in sumim, da nikoli niso bili zapolnjeni. Vzporednice z razmerami danes se kar same ponujajo… in tako gre verjetno razumeti njihovo današnjo hektično manijo nekontrolirane gradnje turističnih kompleksov. Ampak zopet se postavlja vprašanje, kdo bo vse te celice napolnil. No, bomo videli. Za boljši vtis dodajam še fotko z ulice.   

Kurt Vile ima nov album, ki ga bo petega oktobra izdala prestižna založba Matador. Sicer glavni kitarist izvrstnih War on Drugs je definitivno eden najboljših predstavnikov trenutne scene LO-FI glasbe. Tukaj celotni album za poslušat.