Opažam, da mi je za študij in umevanje komuniciranja vse manj relevantna literatura iz psihologije. Veliko večjo, predvsem pa aktualnejšo sliko stanja in prihajajočih praks sestavljam, včasih tudi mukoma , z mnogimi ovinki in digresijami iz različnih tekstov iz sociologije, filozofije, kulturne antropologije…, zadnje čase pa vse bolj tudi iz umetnostne teorije in kritike.

Knjiga Nicolasa Bourriauda Relacijska estetika (izdala Maska v zbirka Transformacije) ,je zbirka skrajno zgoščenih esejov o umetnosti konec 20. stoletja, ki skušajo dekodirati neoprimerljive (nematerialne) umetniške produkcije, pa naj so te vedenjske ali procesualne. Mnoge analize obravnavajo, kar je seveda logično zaradi skupne podstati, najbolj aktualne premike, ki jih zaznavjo in vse bolj aplicirajo komunikacijske strategije.

Na primer v poglavju Soudeležba in prihodnost beremo izpeljavo: »Nastanku novih tehnologij, kot sta medmrežje in večmedijskost, kaže na kolektivno željo po ustvarjanju novih družbenih prostorov in po vzpostavljanju novih tipov transkacijskih kulturnih predmetov: družbi spektakla naj bi torej sledila družba statistov, v kateri naj bi vsakdo v bolj ali manj okrnjenih komunikacijskih kanalih našel iluzijo interaktivne demokracije…..«

Tokom branja Bourriauda mi je postajalo bolj jasno, v čem vse je umetnost resnično predslutnja in predhodnica družbenih in znanstvenih fenomenov.

Pa še mimogrede ali veste, kdo je to SEMIONAVT? - to je umetnik (pa mogoče še kdo drug verjetno) , ki izumlja poti med znaki.

Knjigo je odlično prevedla Tanja Lesničar Pučko.

Nedavno se je v Cankarjevem domu zaprla močna fotografska razstava Mete Krese. Črnobele fotografije v večini posnete v še vedno nemirnem Kašmirju so spremljali precizno občutljivi teksti Metine sestre Maruše Krese. Dela na razstavah se te lahko dotaknejo zaradi najrazličnejših stvari,te fotografije pa so me nagovorile še na čisto poseben način - pri večini sem bila ob samem posnetku verjetno nedaleč od fotografinje. Skupaj s še s parimi fotografi sem opazovala iste prizore, ljudi, drame....Z zamikom nekaj mesecev sem tako imela v Cankarju nenavadno priložnost primerjati najine zaznavne kote in spoznavati Metine izbore, občutljivosti in njo samo, hkrati pa so se mi priklicevali živi, zvočni in barvni spomini. Ena fotografija mi je še posebej draga: na njej je krojač, ki mi šiva obleko za kašmirsko poroko, spodaj, v razmajanem čolnu podobnem blejski pleterni, pa spokojno sedimo tri ženske, medtem ko Meta fotografira. Obleka bo nared čez nekaj minut. Prjatelja Branko in Nataša pa bosta do večera že srečno poročena. O kašmirskem žafranu in hašišu pa kdaj drugič.

Tale link mi je nekoč poslala moja študentka in oblikovalka Sara. Gre za izbor bojda najslabših naslovnic glasbenih albumov. "Najslabše" je sicer precej težavna kategorija, avtorji strani nam žal ne povedo zakaj so se tile ne-srečneži uvrstili prav na ta seznam. Sam se ob pogledu na te dragulje nasmejim, nekako se mi zdi, da bi lahko to bila lestvica bizarnih ali pa komičnih naslovnic. Za enkrat imam favoritov več, tukaj pa sta dva in oba avtorja bi z veseljem v živo spoznal.