Eni pravijo, da kompenziramo. Drugi, da smo zapadli v novodobno manijo biti in ostati mladosten, gibek, lepe postave. Tretji spet, da je športanje še ena modna muha, da množice zahajajo v trgovine in nabavljajo nova draga športna oblačila in copate – ve se, da je večina proizvedenih v azijskih »sweatshopih« v mizernih delovnih pogojih. Na enem delu sveta se mučijo za preživetje, da se mi na drugi, ekonomsko razviti strani, prostovoljno mučimo na tekaških preizkušnjah. Eni zato, da sebi in drugim dokažejo, kako hitri in neulovljivi so, drugi, da telo poženejo v višjo prestavo in se družijo. Tisti, ki na tekih prejemalo nagrade, seveda niso v tekaškem plemenu rekreativcev.

V nedeljo je potekal 13. Ljubljanski maraton – kar se mene tiče, pa prvič. Pred startom sem doživljala podobne pozitivne in močne občutke kot na množičnih zabavah z elektronsko glasbo. Učinek je zelo podoben: nepregledna množica, obilo adrenalina, vsesplošno vznemirjenje in energija, ki čaka na pok, da se sprosti. In potem se začne, vsak v svojem repetitivnem ritmu. Čeprav nihče ne more proge preteči namesto tebe, ne tečeš sam. Medsebojno vzpodbujanje te žene naprej. In seveda želja, da bi sam sebi dokazal, da zmoreš. In tečeš in tečeš in si vse bližje cilju. Na cilju pa te preplavi navdušenost, ekstaza. Organizem je nabit s hormonom sreče, endorfinom. Ravno želja po ponovnem občutenju sreče je odgovor fiziološke narave, zakaj pri ljudeh, ki enkrat pretečejo maraton, to navadno postane vseživljenjska okupacija. Šport je po tej definicija dobra droga, ki zasvaja.

Ves čas pa te spremljajo tudi nepregledna vrsta sponzorskih sporočil. Še sam postaneš mobilni oglas za Najboljšega soseda. Za tekači ostaja črta plastičnih kozarčkov in plastenk. Sicer je Snaga Ljubljana z rumenimi zabojniki skušala opozoriti na ločevanje bio in plastičnih odpadkov, a so ti zabojniki, žal, večinoma ostali prazni. Kupi smeti pa povsod drugje. Vsaj center Ljubljane je bil za nekaj ur osvobojen prometa. Tako tiha in spokojna se mi je zdela.

Za na konec: iskala sem pravično in okolju prijazno proizvedene tekaške čevlje, a zaradi odsotnosti ponudbe zaenkrat ostajam pri družbeno neodgovorni blagovni znamki. Če ste sami pred izbiro, morda namig za eko nakup. 

Še malo pa začnemo z novim projektom. Za zdaj vam lahko izdam samo ime : W_land. Že več kot leto ga pripravljamo skupaj z našim sodelovcem iz Hamburga. Alain Bieber je sicer urednik pri največji evropski reviji za umetnost Art magazin. Zgornji video pa je iz njegovega bloga, ki bo tudi vas vsakič znova inspiriral.

Ivan serpentinsek ozvocuje


Tale link sem pravkar dobil od Sare iz Pariza. Prvič sem videl video posnetek tovrstne radijske oddaje in sem navdušen. Zelo talentirani fantje, res, svaka čast!

" Kaj se zgodi, ko človek, ki zna prodati vse, tudi iluzije, in je za to tudi nečloveško plačan, spozna, da ne more kupiti tistega, kar potrebuje – pa ne večnega življenja, ampak občutka, da dela prav?......" je zapisano na zadnji strani novega romana Spremeni me Andreja Blatnika (www.andrejblatnik.com), ki mi ga je Andrej dal v branje še v obliki rokopisa, da bi mu povedala svoje mnenje. Še posebej ga je zanimalo, če je morda kje udaril mimo na področju oglaševanju in biznisa.

Knjiga odpira vrsto pomembnih intimnih in družbenih vprašanj in težkih dvomov, a tu bom opozorila predvsem na svet oglaševanja. Glavni junak je (ex) uspešen oglaševalec, ki se sooča (med drugim) s totalnim nesmislom svojega početja in absurdi družbe, v kateri vlada oglaševanje in kjer so vsa dejanja in odnosi sponzorirani. Blatnik z izjemno pronicljivostjo in globlje kot insajderskim poznavanjem suvereno, analitično, hladno in precizno opisuje svet oglaševanja in vso njegovo sprevrženost tako iz notranje in kot zunanje perspektive. Kot mojster besede in z lahkotnostjo nekoga, ki vidi in napoveduje smeri dogajanja, niza v pripovedi propagandne slogane, ki bi za najboljše agencijske kopirajterje pomenili kronske izdelke kariere. Skoraj mimogrede navrže, da bi lahko bila vojna eden od najbolj perspektivnih oglaševalskih akauntov v prihodnosti, kar me zadane kot grozljiva, a skrajno verjetna in lucidna zamisel.

V knjigi mrgoli še mnogo drugih aluzij na oglaševanje in vse prisoten brending, trženje, na ljudi, ki tu delujejo, na njihovo odtujenost, banalnost in izpraznjenost, a tudi na sicer redke intimne dvome in ambivalence. Hkrati vleče popolno paralelo s svetom, ki ga pomagajo izgrajevati. Dogajanje je umeščeno v bližnjo prihodnost, moj občutek med branjem pa je, da se vse dogaja tu in sedaj

V Čajnici sem Andreju čestitala za odličen roman. Napak ali napačnih, pretirano črnogledih napovedi prihodnosti, v tekstu, kljub prizadevanjem, nisem našla.

Andrej mi je zaupal, da je tudi sam bil daleč nekoč nekaj tednov ali mesecev kopirajter v neki agenciji. In za vedno odšel.

V nekaj mesecih po izdaji nisem zasledila niti najmanjše omembe knjige v svetu biznisa, kaj šele oglaševanja.

10,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000,​000,000,000

Pred dnevi je Google objavil projekt Deset na sto, katerega namen je vzpodbuditi inovatorstvo na svetovni ravni - predvsem išćejo ideje, ki bi čimvečjemu številu ljudi izboljšale življenje.

Sodelovanje je odprto prav vsem, ki uspejo do dvajsetega oktobra letos dobiti briljantno idejo in jo sporoćiti Googlu. Če je ideja dovolj dobra inovator prejme deset milijonov dolarjev v pomoč izvedbi le-te in le upamo lahko, da bo google pri izbiranju idej boljši od patentnih uradov po vsem svetu.

Vprašanje pa je pod kakšnimi pogoji bo google podaril ta kupček denarja, težko si namreč predstavljam, da bi ga kar podarili in ne zahtevali česarkoli v zameno, saj se gre googlu v končni fazi predvsem za dobiček, pomoč ljudem je le stranski učinek. Vse skupaj je verjetno zelo podobno njihovi obljubi nekaj milijard dolarjev revni afriki za postavitev poceni internetnega omrežja. Res da bodo s tem marsikomu pomagali, ampak v bistvu se jim gre za povečanje števila uporabnikov za nekaj milijonov ljud - genialno.

Všeč mi je, da bo končni krog izbiranja idej potekal javno in tako google ne bo izbral ideje, ki bi mu prinesla največ dobička ampak bo res izbrana ideja, ki bo pomagala veliko ljudem. Sumljivo pa je, da lahko ideje oddajajo samo posamezniki in ne podjetja. Mar zato, ker je posameznika lažje prepričati naj idejo proda?

Kakorkoli, ideje že iščem.