Decembra 2007 je Univerza v Ljubljani podelila častna doktorata. Medijska pozornost  je pripadla predvsem enemu nagrajencu - Umbertu Ecu, ki je za slovensko občinstvo po podelitvi naziva pripravil kratko predavanje na temo svoje zadnje knjige. Dvorana v Cankarjevem domu se je trla posameznikov, željnih doživetja besed, ki jih je Eco goreče nizal pod naslovom Zgodovina grdega.

Po predavanju sem večkrat pomislila, koliko presečišč, aktualnih za slovensko prostorsko politiko, za kvaliteto vsakdanjega bivanja, pa tudi konkretnih primerov za razpravo o grdem, bi lahko našli, če bi Ecovo predavanje nadaljeval drugi letošnji nagrajenec s častnim nazivom - Carl Steinitz, krajinski arhitekt.

Misli drugega nagrajenca (v senci) so za slovenski prostor nedvomno vredne večje pozornosti. Nekaj jih je nanizal v intervjuju za tokratni Dnevnikov objektiv. Meni so pomagale skristalizirati racionalne in čisto emocionalne odzive na vsakodnevna prostorska opazovanja, ko se odpravim od doma. Občutke jeze zaradi vsiljenih žaljivih, nestrokovnih in nepremišljenih posegov v okolje in kulturo, ki je tudi del moje identitete, skušam krotiti z razmislekom o mehanizmih, ki to tolerirajo in spodbujajo. Razmišljam o tem, kaj storiti in na koga apelirati, da ustavi posiljevanje pogleda s slaboumnimi posegi v polje vizualnega. Pri tem imam v mislih tako nizko kulturo izražanja na obcestnih plakatih, ki zakrijejo preveč, tudi do 70 odstotkov razgleda nad krajino, kot opozarja Steinitz, kot tudi na nizko kulturo prostorskega načrtovanja in arhitekturnih posegov v prostor. Zdi se, da so tej kulturi temeljno merilo postale osebne koristi in denar. Ta si lahko vse privošči in vse dovoli. Lahko packa kolikor ga je volja, sebi v prid zavrta ali zakrpa vsako luknjo v zakonu, brez dokazila o ustreznih sposobnostih za poseganje v življenje krajin in ljudi se trajno zapisuje v podobo naših krajev in krajin, ki ni nič drugačen, kot opozarja Steinitz, od drugih krajev na svetu, ki jih vodijo nebrzdane želje po zaslužkih. Tako kulturo podpiramo vsi, ki se vanjo na kakršen koli način vključujemo. Lahko že s tem, da ne spodbudimo takšne formalne ureditve tega področja, ki bi onemogočila rast projektov brez posluha za dolgoročno odgovoren razvoj.

Kljub zavedanju o subjektivni objektivnosti pogleda in ocenjevanjem grdega, sem zagovornik misli, da bi tudi pogled lahko dobil več pozornosti z vidika varovanja. Kaj ne bi bil že čas, da bi institucionalni varuhi posameznih strok, ki posegajo v prostor in kulturo, začeli razmišljati o etičnih merilih, ki se podajo tudi na polje estetike in razmislijo o vsebini oblik. Na polje razmisleka o zaščiti državljank, državljanov, pa tudi bolj enkratnih turističnih mimohodcev pred slabimi vizualnimi rešitvami, ki prodrejo na plan zgolj zato, ker imajo dostop do prostora. Take rešitve, ki zaživijo le zato, ker so se zmožne polastiti prostora, navadno prostor razkrajajo oziroma ne poskrbijo za spodbujanje harmoničnega prepleta kulturnega in naravnega, ki bi imelo kakšno posebno informativno in/ali bivanjsko koristnost za prebivalce.

Kolikor toliko uspešno sem se izogibala prednovoletni potrošniški mrzlici, razen neobhodnega nakupa sestavin (oreh ne rase na našem vrtu) in materialov za "izdelaj si sam" darila in jedi, zdaj pa name že prežijo novi lovci - posezonska znižanja. Ob nabitih parkiriščih pred nakupovalnimi središči se sprašujem, zakaj ljudje svoje sledove raje ne puščajo na sveže zapadlem snegu nekje nad tem sivim pokrovom. Zagotovo pa puščajo/mo drugačne sledove z vsakim svojim nakupom - sledove svojega okusa, ali "tastespace", kot se izrazi Dawid Lewis v "Duši novega potrošnika". Če so računalniški sistemi v zadnjem mesecu zabeležili eksponentni porast nakupov neuporabnih, kičastih okraskov, bleščic in lučk, šunk in potic, mi še vedno verjamemo v stare, krhke steklene okraske naše tete, ki je nisem nikoli poznala, in mah iz gozda. Smreka pa je umetna, da ne sekamo vedno nove (jaz), da ni treba pobirati iglic (mami). Kakšne bodo potem naše prihodnje nakupne namere?