Ko stopiš v Turbin Hall galerije Tate Modern, te pod nogami pričaka komaj vidna razpoka v betonskih tleh. Naznanilo tektonskih premikov, turbulenc, nevarnosti … Ta se nato z vsakim metrom širi in poglablja. Slabih 200 metrov naprej je že pravo zijalo, ki seže do enega metra globoko. Tehnično zelo zahtevna inštalacija Doris Salcedo nosi naslov The Crack oz. Shibboleth.

Če je beton (družbeno) tkivo, je mene razpoka v njem asociirala na odprto rano, ki opozarja na ranljivost slehernega bitja in družbe kot celote ter kliče po njenem celjenju. Avtorica je z razpoko skušala vizualizirati rasizem in evropocentrizem. Brezno predstavlja meje, izkušnje imigrantov, segregacijo, delitev med nami in njimi, izkušnje iskalcev boljšega življenja ...  izbrisane …

Sobotne (17. 11) delavske demonstracije v Ljubljani za spremembo plačne politike in dvig vseh osnovnih plač v paradoksalnem kontekstu »molznih« kapitalistov. Lepo vas je bilo videti, zdaj pa vsi na z ogljikovimi hidrati in maščobami nabito malico v Mc-ka! Just do it!

In evo. Prva Poprova majica.

Stephen Duncombe je napisal knjigo, ki sva jo z zanimajem oba z Majo prebrala in ki naju je vzpodbudila k precej debatam. Osebno mi je blizu bolj konstruktiven a še vedno kritičen pogled na nekatere oblike komuniciranja, kot je na primer oglaševanje in v tem se z avtorjem strinjam. Sem pa skeptičen do nekaterih precej poenostavljenih izpeljav teorij spektakla in trditev, da specifična vrsta spektakla lahko sama po sebi obogati javni prostor. Spodaj objavljamo predavanje avtorja knjige: